"Ni drugega, kot da stopimo skupaj!" | Zgodbe o naši super hrani

“Ni drugega, kot da stopimo skupaj!”

Pogovor z varuhom odnosov v verigi preskrbe s hrano Jožetom Podgorškom ob njegovem prvem letnem poročilu vladi

Na začetku poročila ste zapisali, da smo Slovenci po razvitosti trgovine na svojem ozemlju v evropskem vrhu. Ponudba pa je izjemno razpršena, kar gotovo krni pogajalsko moč slovenskih pridelovalcev in predelovalcev?

Drži. Zelo zgovoren podatek je, da imamo pri nas 320 večjih trgovskih centrov na milijon prebivalcev, v Angliji, na primer, pa samo 120. Še en podatek: po kvadratnih metrih nakupovalnih centrov na prebivalca je Ljubljana med evropskimi mesti pri samem vrhu. Na vsakega Ljubljančana premore mesto skoraj 1.7 kvadratnega metra trgovskih središč. Na drugi strani pa imamo v državi kar slabih šestdeset tisoč kmetij in okrog tisoč živilskih podjetij, s tem da je večjih med slednjimi manj kot petdeset. Treba je vedeti, da imajo zaradi srditih konkurenčnih bojev tudi trgovci pri nas višje stroške obratovanja kot drugje po Evropi. Tovrstnih stroškov večinoma ne plačujemo potrošniki. V tako konkurenčnem okolju je cena namreč ključna postavka konkurenčnosti, zato skušajo trgovci večinoma še toliko bolj stiskati dobavitelje.

Obseg sumov na nepoštene trgovske prakse, ki ste jih navedli v poročilu, deluje zelo skrb vzbujajoče. Če naštejemo samo nekaj najpogostejših: vsiljevanje široke palete skritih popustov, izsiljevanje dobaviteljev z zahtevo po izključni prodaji artiklov le preko ene trgovske mreže, vračanje že dobavljenega in prevzetega blaga – torej prenos poslovnega tveganja na dobavitelje –, poskusi spreminjanja cenikov za nazaj, zamujanje s plačili, nepošteno visoke pogodbene kazni zaradi zamud pri dobavi, včasih zaradi višje sile (prometa) le za eno uro … Kako ste prišli do teh podatkov?

Tudi sam sem bil skoraj dvajset let pridelovalec in sem imel opravka z vsemi velikimi trgovci, tako da sem bil kar nekaj nepoštenih praks deležen tudi sam. Ob imenovanju sem imel tako kar dober pregled nad področjem. Poleg tega pa so se name obrnili številni deležniki v verigi preskrbe s hrano in me opozorili na marsikaj spornega. Upal bi si trditi, da je večina sumov v mojem poročilu žal kar utemeljenih. Kot varuh imam pri delu sicer to omejitev, da mi dobavitelji po obligacijskem zakoniku ne smejo pokazati samih pogodb, saj gre za poslovno skrivnost. A če me na isto nepravilnost opozorijo štirje različni dobavitelji, bi si upal domnevati, da zelo verjetno ne lažejo.

Naštete in še vrsto drugih sumov ste sredi januarja prijavili Javni agenciji RS za varstvo konkurence. Kako pričakujete, da bo zadeva potekala naprej?

V preteklem letu sva s prejšnjim direktorjem AVK uskladila strategijo, da damo najprej priložnost dialogu. Pristop je bil vsekakor vsaj deloma uspešen. Tistih dolgoletnih in torej najbolj ukoreninjenih nepoštenih praks nam sicer ni uspelo odpraviti, smo bili pa kar uspešni pri zatiranju poskusov novih. Glede tistih, ki jih nismo uspeli odpraviti, je zdaj na vrsti Agencija, da na podlagi poročila uporabi zakonska sredstva, ki jih ima na voljo.

V sklepnem dokumentu poročila ste izrazili mnenje, da lahko v prihodnje pričakujemo še višji pritisk na slovenskega pridelovalca, bodisi preko znižanja cen bodisi z uvajanjem novih rabatov. Kako pomembno je organiziranje pridelovalcev in predelovalcev v skupine?

To je prav res ključno vprašanje, saj je prav povezovanje ključna rešitev za slovenskega kmeta. To je najboljši odgovor na trenutni položaj. Pravzaprav sploh ni druge rešitve: pridelovalci morajo stopiti skupaj in se družno podati v boj za boljše pogoje. Če se to ne bo zgodilo, nam ne bo mogel pomagati noben varuh. Skupne nabave in reorganizirana logistika sta samo dva najbolj očitna cilja, ki ju moramo doseči, da zvišamo svojo konkurenčnost. Za ponazoritev nujnosti teh procesov naj navedem podatek, da je povprečna slovenska kmetija velika 6,6 hektarja, povprečna češka pa 106 hektarjev.

Med drugim ste se odločili problematizirati tudi dejstvo, da nekatere trgovske verige v Sloveniji že zahtevajo evropski standard kakovosti Global G.A.P., nekatere pa ga nameravajo uvesti v prihodnjih mesecih. Zakaj se vam zdi to tako skrb vzbujajoče?

Absolutno se sicer zavzemam za visoko kakovost slovenskih prehranskih izdelkov, tu ne more biti nobenih odpustkov. A trdim, da v Sloveniji že imamo odličen sistem za zagotavljanje kakovostne hrane in tudi naš standard t. i. integrirane pridelave je porok za precej visoko kakovost živil. Ob tem so že obstoječi standardi za pridelovalca tudi cenejši. Višje cene evropskih standardov so lahko za naše majhne kmetije seveda velik problem. Če jih stanejo naši standardi tudi do desetkrat manj kot tuji, ob tem pa nam vsem skupaj vseeno zagotavljajo zelo dobro in varno hrano, se je treba vprašati o smiselnosti inovacij.

Poročilo ste zaključili s pozivom, da je treba vse napore usmeriti v ozaveščanje slovenskega potrošnika, da bo na trgovskih policah še bolj kot doslej iskal prehranske izdelke slovenskih pridelovalcev in predelovalcev.

Natanko tako. Dokler potrošnik aktivno zahteva blago domačega porekla, lastništvo trgovine niti ni tako bistveno. In zato še enkrat pozivam Slovence, naj se naučijo zelo podrobno brati deklaracije na prodajnih artiklih. Da se nam ne bodo dogajale zgodbe, kakršna je bila tista nedavna z mesom v neki diskontni verigi, ki je bilo pri nas samo narezano, pa se je vseeno tržilo kot slovensko. Razmere na prehranskem trgu danes zahtevajo izobraženega in aktivnega potrošnika.

Za vami je zelo polno prvo leto delovanja varuha odnosov v prehranski verigi. Kateri so glavni cilji, ki ste si jih zadali v naslednji etapi?

Seveda nadaljevanje po moji oceni dobro začetega projekta odstranjevanja nepoštenih praks iz trgovskega procesa. Poleg tega pa se nameravam bolj aktivno vključiti v delovne skupine, ki so zadolžene za zagotavljanje slovenske hrane v slovenskih javnih zavodih. Razlogov za to je več. Tudi sam imam kar nekaj otrok in kmalu bo tudi najmlajši prišel na vsaj en dnevni obrok v nekem slovenskem javnem obratu, zato mi seveda ni vseeno, kakšne hrane bo tam deležen. Ne zdi se mi prav, da kot oče plačujem položnice za to, da v marsikaterem slovenskem vrtcu otroci še vedno jedo, recimo, poljsko meso. Če upoštevamo, da samo šolski obrati porabijo več kot 120 milijonov evrov za nakup prehranskih izdelkov, lahko razumemo, da se tu skriva še dodatna priložnost za preživetje in morda celo razcvet slovenskega kmeta. Ponavljam: ni drugega, kot da stopimo skupaj!


Sorodni članki

Kulinarično druženje - Teden restavracij

Teden restavracij je v sodelovanju z Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano organiziral kulinarično srečanje v ljubljanskem Pen Klubu. Dogodek, ki se ga je udeležila tudi ministrica za kmetijstvo Mateja Čalušić, je bil posvečen raziskovanju trajnostne gastronomije in promociji lokalnih…

Več...

Čas je za slovenske jagode

Najslajša je tista jagoda, ki je popolnoma dozorela na rastlini, se lesketa, ima neovenelo čašo in mikavno aromo. Najbolje je, da izberete jagode z oznako »izbrana kakovost – Slovenija«, ki so podvržene dodatnim kontrolam.V času sezone jagod jih lahko najdemo…

Več...

4. slovenski dan brez zavržene hrane

24. april že četrto leto zapored zaznamuje dan, posvečen problematiki zavržene hrane. Glavni cilj aktivnosti, ki potekajo na ta dan, je posameznike spodbuditi k zmanjševanju in preprečevanju nastajanja odpadne hrane. Predstavljene so tudi številne možnosti za uporabo živil, ki sicer…

Več...

Zakaj je dobro izbrati slovenske jagode?

Slovenske jagode so prvi sveži sadni dar narave po dolgi zimi. Te aromatične dobrote začnejo krasiti naše vrtove in tržnice že od druge polovice aprila, najprej na Primorskem in v Posavju, nato pa nas razveseljujejo vse do sredine junija, ko…

Več...
Vas zanima naša super hrana in aktualno dogajanje v Sloveniji?
Ostani na tekočem