Mizica pogrni se – s slovensko hrano in tradicijo

Ob dnevu slovenske hrane

Pestrost pokrajine in raznolikost pridelave hrane sta v Sloveniji izjemni, kar je tudi glavni razlog za našo nadvse bogato kulinarično dediščino. A še zdaleč se ne vrti vse le okoli hrane. Posamezniki, družine in skupnosti smo v slovensko kulinariko vpeti bolj, kot bi rekli na prvi pogled.

Tipične slovenske jedi niso le hrana – gradniki njene celostne podobe so kuhanje z lokalnimi in sezonskimi sestavinami, pridelanimi v značilnem okolju, unikatni postopki ter pristopi k pridelavi in pripravi. Nadvse pomembna sta način postrežbe in edinstveno gostoljubje, ki izvira iz določenega okolja. Ne nazadnje pa tudi tradicija, ki jo posamezniki uspešno ohranjamo ob praznikih, različnih praznovanjih in kulinaričnih festivalih. Iz take edinstvene kombinacije lahko nastane nepogrešljivi okus po – domačem.

Kakšen je okus Slovenije?

Slovenske jedi so prepoznavne in imajo značaj. “Slovenski krožniki” imajo svojo zgodovino, jedi na njih pa so običajno ogledalo sezone ter tipičnih značilnosti kraja, od koder izvirajo. Večinoma niso težke za pripravo in bi jih doma lahko večkrat pripravljali. A se velikokrat zatakne pri izbiri slovenskih živil in izdelkov.

Živimo med alpskim svetom, Sredozemljem in Panonsko nižino, ki seveda vplivajo tudi na lokalno kulinariko pokrajin, ki so jim najbliže. Leta 2006 smo v Sloveniji sprejeli Strategijo gastronomije Slovenije in državo razdelili na 24 manjših gastronomskih pokrajin. V Strategiji je opredeljenih 170 tipičnih slovenskih jedi, ki so jih izbrali strokovnjaki, med njimi so tudi nekatere zaščitene slovenske jedi. Vsak izmed nas pozna potico, kranjsko klobaso, savinjski želodec pa štruklje, matevža, bujto repo, ajdovo kašo z gobami, ričet, prekmursko gibanico in še bi lahko naštevali. Ampak v Sloveniji imamo tudi leteče žgance, poprtnik, ajdov potáncelj, žitno klobaso, korejevec, erpico, koruzno prgo, gibice, retáš, slivovo juho, olbič, kruhov hren, mohóvt, ubrnjenik, mávžlje in druge zanimive jedi.

Majhen korak za potrošnika, velik korak za slovensko tradicijo

Spoznavati manj znane, a nič manj tipične slovenske jedi, je v resnici lahko zabavno in za nameček še koristno. Če bi doma le nekajkrat tedensko pripravljali tipične slovenske jedi, bi kot posamezniki naredili veliko za ohranjanje tradicije in za izobraževanje mladih. Enako velja za vzgojno-izobraževalne in nekatere druge javne ustanove ter gostinska podjetja, saj je njihova nabavna moč izjemna. Če se bomo kot družba še bolj zavezali k uporabi pretežno slovenskih surovin, pridelkov in izdelkov, bomo naredili pomembne korake pri razvoju.

V petek, 18. novembra, bomo v Sloveniji s tradicionalnim slovenskim zajtrkom že peto leto zapored obeležili dan slovenske hrane. Preko 250.000 otrok v šolah in vrtcih bo prejelo zajtrk, katerega stroške povrne Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Zdaj, po petih letih, že lahko govorimo o vseslovenskem projektu. V projektu sodelujejo ministrstva, pristojna za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, zdravje, šolstvo , kulturo, pa tudi vrsta nevladnih organizacij in združenj, ki jim je mar za lokalno slovensko hrano. Poleg vzgojno-izobraževalnih in nekaterih drugih javnih ustanov ter trgovcev se projektu v vse večji meri pridružujejo tudi hoteli, restavracije, gostišča in druge ustanove ter organizacije. Vse pogosteje pa se o slovenskem zajtrku pogovarjamo tudi doma.

Dan slovenske hrane

Namen dneva slovenske hrane je predvsem spodbujanje lokalne samooskrbe in nakupovanja domače, kakovostne hrane iz lokalnega okolja. In to ne le tretji petek v novembru. Tako razmišljanje ima za nas potrošnike številne prednosti: domača živila so sezonsko dostopnejša, imajo višjo hranilno vrednost, z njimi pa zaužijemo tudi manj dodatkov za njihovo obstojnost. Imajo bogatejši okus, kaj hitro pa jih prepoznamo tudi po videzu.

Dan slovenske hrane je dan, ko naj bi razmislili in spoznavali, kaj sploh je slovenska hrana, kakšno vrednost ima za nas in kam jo umeščamo v sistemu vrednot. Naše življenje bi moralo biti zaradi hrane kakovostnejše in prijetnejše, ne obratno.