Paradižnik

Osnovni napotki za gojenje paradižnika na balkonu

Kot prvo rastlino, ki smo jo sklenili postaviti pod drobnogled v rubriki Moj kvadratni meter, smo si izbrali paradižnik. Ta plemenita bilka, ki jo strokovnjaki imenujejo tudi solanum lycopersium, zgodovinsko izvira iz južnoameriških Andov, kot hrano pa naj bi jo vsaj petsto let pred našim štetjem prvič uporabili v Mehiki. V Evropo so jo uvozili španski kolonizatorji Južne Amerike, ki so bili do nje sprva strahovito sumničavi, češ da je strupena. Nemara še bolj zanimivo je dejstvo, da botanično paradižnik uvrščamo med sadje, ne zelenjavo, pa čeprav ga v veliki večini primerov uživamo kot del solate ali zelenjavne omake.

Španski konkvistadorji so imeli do neke mere prav: listi, peclji in izrazito nezreli plodovi paradižnika so nekoliko strupeni, saj vsebujejo alkaloidna toksina tomatin in solanin. Zreli paradižniki, po drugi strani, pa vsebujejo znatne količine karotena likopen, ki je izjemno zdrav za naše celice, poleg tega pa so tudi zelo soliden vir biotina, niacina in še nekaterih drugih vitaminov. Po nekaterih študijah naj bi redno uživanje paradižnika telo varovalo pred prenekaterimi oblikami raka in celo raznimi nevrodegenerativnimi boleznimi. Drugi, nekoliko bolj alternativni viri, pri uživanju te okusne rastline svetujejo zmernost, saj sodi med tako imenovane razhudnike, ki dražijo prebavila.

Nekaj osnovnih trikov

Dobra novica za vsakega balkonskega navdušenca je, da lahko na balkonu gojimo prav vse vrste paradižnika, s tem da strokovnjaki priporočajo grmičaste sorte, ki se krasno prevešajo in so prav posebej primerne za gojenje v koritih na balkonskih ograjah. In tudi osnove gojenja na balkonu se bistveno ne razlikujejo od principov navadnega gojenja na vrtu: balkonski paradižnik za rast prav tako potrebuje oporo in mu je treba prav tako redno odstranjevati zalistnike.

Ga je pa za razliko od vrtnega bratranca treba vsakodnevno zalivati in – po tem, ko smo mu obrali prve plodove – tudi redno gnojiti, saj mu v malo zemlje, ki jo ima v posodici na voljo, kvalitetnih hranil vse prehitro zmanjka. Najprimernejša za gnojenje so tekoča naravna gnojila. Poleg tega nam bo naš rdečkasti balkonski prijatelj še kako hvaležen, če mu vsakih deset do štirinajst dni prek listov dodamo kalcij, za posebej pedantne pa je na voljo še opcija dodajanja izvlečkov iz morskih alg. Absolutno najpomembnejše pa seveda je, da mladi paradižnik dobi čim več sonca, na kar pa ima v tem primeru še tako požrtvovalen balkonski vrtnar v najboljšem primeru omejen vpliv, saj je tu ključna lega stanovanja oziroma balkona.

Pomembno je, da paradižnik posadimo v dovolj velike posode, ki mu bodo zagotovile stabilno oporo. Za slednjo lahko uporabimo tudi vrvico, ki jo vpnemo na zgornji balkon. Še en osnovni princip pa je, da pri sajenju ne varčujemo z izbiro substrata in uporabimo res izključno kvalitetnega – tudi vrtna zemlja ali domači kompost sta le redkokdaj primerna. Izkušenim tega najbrž ni treba razlagati, a za vsak primer vseeno navajamo: pomembno je vzpostaviti primeren sistem odtekanja vode iz posode, torej moramo čez luknje na spodnji strani lončka postaviti kakšen kamen ali črepinjo, še bolje pa je, da po dnu posode nasujemo glinopor ali spran rečni prod.

Bolezni in naravni sovražniki

Ko smo poskrbeli za osnove, se moramo soočiti z nekoliko bolj kompleksnimi nevarnostmi, ki prežijo na nas na poti do slastnega obroka. Od paradižnikovih bolezni se izkušeni vrtnarji daleč najbolj bojijo paradižnikove (krompirjeve) plesni, zelo nevarna pa je tudi črna pegavost, ki se uspešno razvija tako pri nižjih kot pri višjih temperaturah. Če lahko posode s paradižnikom postavimo pod streho, ne da bi rastline pri tem prikrajšali za dovolj sonca, smo za preventivo storili že veliko. Še bolje je, če vestno skrbimo, da bodo rastline zračne, kar dosežemo z odstranjevanjem listov pod dozorelimi plodovi, skrbnim privezovanjem ob oporo ter rednim odstranjevanjem zalistnikov. Ko je nevarnost razvoja bolezni največja – torej v času, ko so dnevne temperature okrog petindvajset stopinj Celzija in ko je veliko padavin in obenem veliko jutranje vlage – lahko za dodatno zaščito uporabimo bakrena listna gnojila. V dobro založenih trgovinah so nam na voljo še dodatni pripomočki za krepitev odpornosti, recimo razni izvlečki aminokislin, listna gnojila s fosforjem v fosfitni obliki, sojin lecitin in izvlečki preslice. Še posebno opozorilo: včasih se nam na rastlinah pojavi rastlinjakov ščitkar, znan tudi kot bela muha. Tega se je izredno težko znebiti. Miša Pušenjak, specialistka za zelenjadarstvo pri KGZS Maribor, svetuje, da pustimo vse pajkove mreže na rastlinah nedotaknjene, saj se vanje ulovijo leteči škodljivci. V primeru napada rastline z naravnimi insekticidi (kot sta Piretrin ali Neemazal) škropimo zjutraj in tretman ponovimo vsaj trikrat v največ petdnevnem presledku. Redkeje se pojavijo listne uši, resarji ali pršice. Resarje odlično zatremo z v ekološki pridelavi dovoljenim insekticidom Laser, pršice in uši pa z istimi pripravki kot rastlinjakovega ščitkarja.

Upamo, da nadobudnih vrtnarjev z gornjim spiskom potencialnih težav nismo preveč prestrašili ali celo odvrnili od plemenitega projekta. Izkušeni balkonski paradižnikarji namreč dobro vedo, da je tovrstno gojenje v resnici zelo preprosta in sila izpolnjujoča zadeva, in da nič ne more nič poplačati tistega sijajnega občutka, ko doma v krogu družine prvič zagrizemo v sočni plod, ki smo ga pridelali sami!


Sorodni članki

Kako najraje pripravite ozimnico?

Vroče in sušno poletje se je prevesilo v hladno jesen in dnevi so postali krajši od noči. Prišla je sezona obiranja sadja. Kljub nižjim temperaturam pa je še vedno na voljo nekaj vrtnin, kot so zelje, paprika, korenček, cvetača, por, bučke, čebula,…

Več...

Naš super grah

Verjetno bi težko našli vrt, na katerem ne gojijo te res nezahtevne stročnice. Enostavna je za vzgojo in obilno obrodi. Sezona rasti lahko traja vse do začetka zime. Po priljubljenosti med stročnicami se grah verjetno umešča na drugo mesto takoj za fižolom.…

Več...

Naš super paradižnik

Med najbolj priljubljene vrtnine v domačih vrtovih verjetno sodijo paradižniki. V Sloveniji lepo uspevajo različne sorte. Avtohtoni paradižnik val, ki je izboljšano volovsko srce, se ponaša z velikimi plodovi srčaste oblike, ki so zelo mesnati in sočni, nepravilnih oblik, imajo…

Več...
Vas zanima naša super hrana in aktualno dogajanje v vaši regiji ter v celotni Sloveniji?
Ostani na tekočem