Tihi okupatorji

Ambrozija ali pelinolistna žvrklja. Slika: Peter Skoberne, Ministrstvo za okolje in prostor

V kinematografih si vsake toliko z veseljem ogledamo kak spektakel o invaziji zunajzemeljskih bitij na nič hudega slutečo Zemljo … Ob tem pa se ne zavedamo, da smo tudi pri nas priča neki čisto resnični in vsej svoji tihosti navkljub sploh ne nedolžni invaziji.

S pojmom ‘tujerodne invazivne rastline‘ označujemo paleto agresivnih in našim pogojem izjemno prilagodljivih rastlin, ki v mnogih ekosistemih učinkovito izpodrivajo naše avtohtone rastline. Nekatere izmed invazivk so za nameček še škodljive človeškemu zdravju. Še nekaj desetletij nazaj so botaniki najdbo mnogih med njimi obravnavali kot zanimivost, danes pa ob strašljivih podatkih, ki jih navajamo v zadnjem odstavku tega prispevka, postaja jasno, da gre za velik problem.

Zlikovci se predstavijo

Spoznajmo najprej nekaj glavnih zlikovcev v sklopu te tihe invazije.

Ambrozija oziroma pelinolistna žvrklja: nobeno naključje ni, da ambrozijo omenjamo prvo. Po trenutno veljavni zakonodaji je namreč edina tujerodna invazivna rastlina, ki jo je po detekciji lastnik s svojega zemljišča dolžen odstraniti, in to na lastne stroške.

Ta neslavni status si je med drugim prislužila z izdatnimi količinami alergenega cvetnega prahu, ki ga začne izločati poleti. Je sicer enoletnica, a poseben problem predstavlja izjemna dolgoživost njenih semen. Ta lahko, preden vzklijejo, v zemlji počivajo tudi desetletje ali več, zato jih je treba vztrajno odstranjevati več let zapored. V Sloveniji so ambrozijo prvič opazili pred več kot sto leti, in sicer je k nam prišla v pošiljkah semen iz Severne Amerike. Zaradi podobnega videza in nahajališč jo ljudje pogosto zamenjujejo z našim pelinom. Tako kot številne druge invazivke je tudi ona v zadnjih dvajsetih letih doživela izjemen razmah. Največ je najdemo na območjih ob avtocestnem križu, saj se semena rada mimogrede nalepijo na vozila, širijo pa jih tudi motorne kosilnice, ki v kratkem času pokosijo velika zemljišča.

Kostanjeva šiškarica. Slika: Gyorgy Csoka, Madžarski inštitut za raziskovanje gozdov
Kostanjeva šiškarica. Slika: Gyorgy Csoka, Madžarski inštitut za raziskovanje gozdov

Kostanjeva šiškarica: to neizprosno pritepenko iz Kitajske omenjamo na drugem mestu, ker si je v zadnjem času prislužila največ pozornosti slovenske javnosti. Kako tudi ne bi, ko pa so imeli zaradi nje nekateri gojitelji kostanja tudi do sedemdesetodstotni upad pridelka. S tvorbo šišk na mladih poganjkih namreč bistveno zmanjša donose plodov kostanja in obenem resno ogrozi samo drevo.

Edini znani učinkovit protiukrep je vnos njenega edinega znanega učinkovitega naravnega sovražnika, in sicer parazitoidne osice z latinskim imenom Torymus sinensis. V Italiji, kjer se je šiškarica v Evropi pojavila najprej, so osico nadnjo spustili že leta 2007, Hrvati in Madžari so to storili 2014, pri nas smo to prvič naredili letos spomladi. Vendar za zdaj samo na šestih poskusnih lokacijah, saj so masovnemu vnosu v slovenski gozd nasprotovali nekateri strokovnjaki na Gozdarskem inštitutu. Eden izmed njih, Dušan Jurc, je povedal, da je treba biti pri tovrstnem vnosu tujerodnih organizmov še prav posebej previden, saj lahko usodno in trajno spremenijo ekosistem. Ne želimo namreč ponoviti napake s harlekinsko pikapolonico, ki so jo v šestdesetih letih iz vzhodne Azije v Evropo prenesli za biološko kontrolo uši in nekaterih drugih kljunatih žuželk. Pri tem se je sicer izkazala kot precej učinkovita, a kaj ko je učinkovita tudi pri napadanju avtohtonih pikapolonic in metuljev.

Orjaški dežen. Slika: Jana Kus Veenvliet
Orjaški dežen. Slika: Jana Kus Veenvliet

Orjaški dežen: tudi ta zdravju nevarni orjak s Kavkaza bi se mirno lahko znašel v kakem filmskem spektaklu, saj lahko zraste tudi do pet (večinoma pa med dva in štiri) metrov visoko. Njegov sok vsebuje snov, ki na koži, ko je ta izpostavljena soncu, povzroča nastanek mehurjev, ki so videti kot opekline tretje stopnje. Koža po navadi ostane občutljiva tudi dolgo po tem, ko se mehurji zacelijo; v nekaterih primerih ostane brazgotina celo življenje. Če pride sok v stik z očmi, lahko žrtev celo trajno oslepi. Zaradi drobnih bodic je nevarno predvsem steblo, nepazljivega rokovalca pa lahko ranijo tudi nazobčani listi. V Evropo so to strupeno kobulnico kot paradno okrasno rastlino z velikim navdušenjem uvozili že v devetnajstem stoletju. Žal so tudi pri nas zelo dobri pogoji za njeno uspevanje. Trenutno so razmere sicer še obvladljive – najbolj znano je obsežno rastišče v bližini ljubljanskega botaničnega vrta, a bi orjak s Kavkaza zelo kmalu lahko postal resen problem. Tako kot, recimo, na Finskem. Tam se je v zadnjem času tako izjemno razmahnil, da bodo imeli z njegovim odstranjevanjem milijonske stroške.

Japonski dresnik: še en v devetnajstem stoletju iz Azije uvožen lepotec, ki je v Evropi sprva žel veliko navdušenja in na trgu okrasnih rastlin dosegal visoke cene. Najbolj so se takrat nad njim navduševali v Angliji, kjer imajo danes z njim tudi največ težav. Lastnikom namreč tako konkretno znižuje vrednost zemljišč, da dobi parcela po zakonu uradno plombo na prodajo, dokler lastnik japonskega nepridiprava ne odstrani. Žal pa je to težko doseči, saj je dresnik izjemno trdoživ nasprotnik – kar ni nič čudnega, saj se je evolucijsko kalil v tako ekstremnih razmerah, da je zmožen uspevati celo na japonskem vulkanskem pepelu. Steblo lahko znova požene že iz majhnega koščka korenike, s tem da korenine segajo tudi do tri metre globoko. Tudi pri nas je že postal pogost pojav po večjem delu države, srečamo ga predvsem ob rekah in potokih, kjer zelo uspešno izpodriva naše avtohtone rastline. Zaradi svoje visoke invazivnosti je sposoben hitro prerasti neredno košena polja in travnike, njegove korenike pa so dejansko zmožne prodreti skozi pet centimetrov asfalta, zato ima lahko rastlina zelo negativen vpliv na stavbe in ceste. Gre za tako trdoživega sovraga, da ponekod v tujini poskušajo z uvedbo posebne parazitske bolšice, a so glede tega pri nas strokovnjaki spet zelo previdni, saj ima japonski dresnik nekaj deset divjih sorodnikov, ki so vsi potencialne tarče. Med drugim bi utegnil vnos bolšic ogroziti tudi tako pomembno rastlino, kot je ajda, ki je dresnikova neposredna sorodnica.

Japonski dresnik. Slika: Nejc Jogan
Japonski dresnik. Slika: Nejc Jogan

Negativne plati globalizacije

Še dolgo bi lahko naštevali pa nam ne bi zmanjkalo tihih okupatorjev. Tako moramo vsaj omeniti še v Sloveniji zelo pogosto enoletno suholetnico, ki niža donos krme za živino, in visoki pajesen, najbolj razširjen v Posočju in v Ljubljani, ki v tla izloča strupene snovi za onemogočanje rasti drugih rastlin. Posebej zanimiv je tudi primer robinije, ki jo najbrž bolje poznate kot akacijo. V čebelarstvu ima sicer jasno uporabno vrednost, a obenem neusmiljeno izpodriva avtohtone vrste v gozdu.

To izpodrivanje je nasploh velik in čedalje večji problem. Po besedah dr. Nejca Jogana, botanika z Biotehnološke fakultete v Ljubljani in strokovnjaka za boj proti tujerodnim invazivnim rastlinam, najdemo danes v nekaterih predelih Slovenije več sto metrov široka območja, kjer tako rekoč ni več avtohtonih vrst. To velja predvsem za poplavne pasove nižinskih rek, kjer ponekod kar devetdeset odstotkov biomase tvorijo invazivne vrste. Po eni strani gre za eno od negativnih plati globalizacije, saj lahko velik del širitve teh organizmov pripišemo večji mobilnosti prebivalstva v zadnjih desetletjih. Ob tem pa je treba izpostaviti tudi vlogo nepazljivih vrtičkarjev, ki se nad tovrstnimi okrasnimi rastlinami hitro navdušijo in se jih potem včasih tudi hitro naveličajo, nakar jih z vrta odstranijo in ostanke prostodušno odvržejo v najbližji gozd. V imenu vseh ogroženih divjerastočih rastlin vse možne sokrivce pozivamo, naj bodo v prihodnje bolj pazljivi in uvidevni do naših tisočletnih avtohtonih prijateljev!


Sorodni članki

[VIDEO] - Rejka o prednosti vključitve v shemo »izbrana kakovost – Slovenija« za pridelovalce

V Sevnici smo obiskali rejko Slavico Kermelj, katere kmetija je ena izmed številnih, ki so vstopile v shemo »izbrana kakovost – Slovenija«. Na 18 hektarjev veliki kmetiji prebiva 24 živali, ki so deležne posebne pozornosti in nege. Za njih vsakodnevno…

Več...

Dan slovenske hrane

Iz dneva v dan je močnejša naša zavest o pomenu uravnotežene prehrane. Četudi sami pri sebi ne zmoremo vedno pravilno izbrati, nas vodi želja, da svojim najmlajšim omogočimo najboljše. Seveda izbira niti najmanj ni enostavna. Ponudba, ki polni sodobni čas,…

Več...

Naš super kaki

To je nezahteven za pridelavo, okusen in za naše zdravje izjemno koristen sadež. Dozori pozno jeseni in bliža se čas, ko se ga bomo spet lahko naužili. Običajno okrogli plodovi so zreli v oranžni, rdeči ali rumeni barvi. Kaki vsebuje…

Več...
Vas zanima naša super hrana in aktualno dogajanje v vaši regiji ter v celotni Sloveniji?
Ostani na tekočem