Noe in biološka pestrost planeta | Zgodbe o naši super hrani

Noe in biološka pestrost planeta

Predstavitev projekta Ark of Taste, spletnega kataloga izumirajočih okusov in tradicij

Angleška beseda ark sicer pomeni barko, vendar z izrazito konotacijo na Noetovo barko – še posebej v kontekstu projekta Ark of Taste (Barka okusov). “Ne osredotočimo se na to, kar smo izgubili, temveč na to, kar lahko še vedno rešimo,” optimistično pravijo pri Slow Food Foundation. Gre za neprofitno organizacijo, ki deluje v več kot petdesetih državah, njen osnovni cilj pa je celostna promocija ekološko vzdržnega poljedelstva. Tako kot je vrli Noe s svojo barko pred vodno kataklizmo rešil živalsko kraljestvo, se pri Slow Food Foundation trudijo zgraditi spletno zavetišče za vse tiste sestavine in okuse, ki jih bo orjaški val novega svetovnega reda zdaj zdaj odplaknil s površja planeta.

Biblična primera vesoljnega potopa ni bila izbrana po naključju. “Industrijsko kmetijstvo, standardizacija okusa in čedalje bolj globaliziran trg hrane kot poplava odnašajo hrano in okuse, ki so jih skupnosti delile cela stoletja,” trdijo predstavniki organizacije v enem svojih učinkovitih promocijskih spotov. Da pri tem ne mislijo samo raznih lokalnih podvrst jakovega masla in eksotičnih gomoljnic iz Avstralije, radi ponazorijo s čedalje bolj perečim problemom banan. Čeprav gre za izjemno popularen sadež z dolgo tradicijo, naj bi bilo krepko preko devetdeset odstotkov vseh banan na trgu sorte cavendish, ki je v zadnjih letih padla pod hud udar uničujoče glivične okužbe.

Mnogi bralci bodo najbrž presenečeni, a skoraj vse banane, ki jih lahko trenutno kupimo, pa če prihajajo iz Tajske, Jamajke ali Kolumbije, so dejansko genetsko identične. In če se, kot se je, žal, tudi res zgodilo, pojavi akutna nevarnost, je kar naenkrat ogrožena kompletna svetovna produkcija tega čudovitega in izjemno hranljivega sadeža. Omenjena glivična okužba, v resnici mutirana verzija že dobro znane panamske bolezni, je zelo resna reč. Nekateri strokovnjaki so celo napovedali, da bi bile lahko banane v naslednjih desetih letih za vedno izbrisane z naših jedilnikov. Tovrstne apokaliptične napovedi je treba seveda vedno vzeti z zrnom zdrave skepse, a v tem konkretnem primeru ne bo odveč navesti, da to ne bi bil prvi tovrstni pomor banan v znani zgodovini. In pravzaprav tudi ne prvi v zadnjem stoletju. Banane vrste cavendish so namreč sredi prejšnjega stoletja kot dominantna sorta nadomestile vrsto gros michel, katere sadeži so bili bojda večji in slajši od današnjih, vendar jih je uničila prejšnja inačica panamske bolezni. Pridelovalci so plantaže gros michelk nekaj časa sicer selili na še neokužena področja in pri tem izsekali hektare in hektare deževnega gozda, sčasoma pa so stroški postali previsoki in od takrat naprej se povprečen Zemljan pač sladka s sorto cavendish.

Ključni koncept, ki stoji za vsemi prizadevanji fundacije Slow Food, je koncept biološke pestrosti ali biološke raznovrstnosti, po angleško bio-diversity. Raznovrstnost življenjskih oblik je bila v resnici vedno ena ključnih gonilnih sil evolucije na našem planetu. A nekje od sredine prejšnjega stoletja naprej je tudi ta impresivna sila trčila ob človeški pohlep: svetovna agrikultura namreč čedalje bolj temelji na nekaj rastlinah, ki jih je mogoče gojiti kjerkoli in jih je moč brez večjih izgub prepeljati čez dolge razdalje. V tem trenutku naj bi kar šestdeset odstotkov kalorij dnevne produkcije hrane na planetu temeljilo na pšenici, rižu in koruzi – in to na nekaj standardiziranih sortah, ki jih kontrolira peščica multinacionalnih korporacij. Tak sistem je seveda izjemno krhek in narava je že zdavnaj začela pošiljati jasne signale, da smo izbrali napačno pot. Prvi odbleski tega so bili pozornemu opazovalcu dostopni že daljnega leta 1845, ko je Irsko zajela še danes legendarna lakota zaradi krompirjeve rje. Ker se je začela cela država, še posebej revnejši sloji, mnogo preveč zanašati na krompir (in tudi tu spet predvsem na eno samo vrsto), se je v naslednjih sedmih letih zaradi smrti in emigracije prebivalstvo Irske skrčilo za skoraj četrtino. Šele kasneje so znanstveniki v eni izmed vrst krompirja iz daljnih Andov našli gen za odpornost na krompirjevo rjo in predvsem zato lahko v krompirju kot tako poceni in okusnem viru kalorij uživamo še danes. Če bi človek s svetovno zakladnico podvrst že takrat ravnal tako barbarsko, kot na globalni ravni ravna z njo danes, ni nemogoče, da krompirja kot takega sploh ne bi več poznali.

Zaradi vsega navedenega in še marsičesa so se pri Slow Food Foundation odločili, da splovijo projekt Ark of Taste – spletni katalog izumirajočih okusov in lokalnih tradicij. Prav vsakdo lahko nominira hrano ali okus, ki se mu ju zdi vredno rešiti. Predlaga lahko rastlinsko ali živalsko hrano in celo divje rastline – edini pogoj je, da gre za ogroženo kategorijo. Tipičen primer bi bil, recimo, kak plod, ki ga zna pravilno gojiti samo še nekaj kmetov, ali določena jed, ki jo ponekod družine sicer še vedno kuhajo zase, kupiti pa je ni več mogoče nikjer. Ko je posamezni produkt nominiran, je predlog podvržen temeljiti presoji najprej lokalnih in potem še širših regionalnih komisij ter na koncu uradni potrditvi krovne globalne komisije Slow Food Foundation, ki je bila ustanovljena leta 2002 v Torinu. Do danes je bilo v sklopu projekta tako registriranih že več kot tisoč unikatnih produktov od vsepovsod po svetu – od tekočega balzamičnega medu iz Indije do piščancev mushunu iz Kenije.

Samo vkrcanje na Barko seveda ni dovolj, da posamično hrano iztrgamo krutemu vlaku pozabe. Za konkretnejšo pomoč pri ohranitvi so tu drugi projekti fundacije, kot so, recimo, Presidia, Earth Markets in 10 000 Gardens In Africa. Barka okusov je bila v prvi vrsti ustvarjena kot sistematiziran klic na pomoč, s katerim lahko vsakdo opozori na pereče probleme in posamezno hrano iz ogrožene kuriozitete spremeni v vir ponosa za celo skupnost. Obenem zaradi takih projektov raste splošna ozaveščenost človeštva, kar je vedno dobra reč. Vsak od nas lahko veliko prispeva k ohranitvi biološke raznovrstnosti našega planeta, največ seveda s korenito spremembo potrošniških navad – torej v prvi vrsti z nakupom svežih, lokalno pridelanih živil. V resnici se bo skoraj gotovo dalo rešiti tudi banane, vendar izključno zaradi neštetih malih kmetov povsod po svetu, ki na lastno iniciativo in pogosto celo v svojo finančno izgubo ohranjajo pri življenju tisoče podvrst tega čudovitega sadeža. Počastimo njihove napore s korenito spremembo svojih vsakdanjih nakupovalnih odločitev tudi mi!


Sorodni članki

Oznaka »Izbrana kakovost – Slovenija« bo predstavljena v oddaji MasterChef

Letošnjo pomlad bo televizijska oddaja MasterChef Slovenija postregla z edinstveno novostjo. V sodelovanju z Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter ključnimi kmetijskimi sektorji – meso, mleko in sadje – bo v deseti sezoni oddaje posebna pozornost namenjena shemi »Izbrana…

Več...

15. marca obeležujemo svetovni dan pravic potrošnikov

Svetovni dan pravic potrošnikov obeležujemo 15. marca od leta 1983 dalje. Pomembno je, da se kot potrošniki zavedamo svojih pravic, pa tudi odgovornosti.Svetovni dan pravic potrošnikov obeležujemo 15. marca od leta 1983 dalje. Na ta dan leta 1962 je John…

Več...

Kako rokovati s sadjem in zelenjavo

Sadje in zelenjava sta osnova zdrave prehrane, vendar pa je zelo pomembno, da z njimi pravilno rokujemo. Tako poskrbimo, da je hrana varna za uživanje in blagodejna za naše dobro počutje. Sadje in zelenjava sta stalnica na našem jedilniku, zato…

Več...

Izbrana kakovost Slovenija na pomladanskem Tednu restavracij

Teden restavracij, največji vseslovenski kulinarični dogodek, bo spomladi 2024 potekal pod geslom »Original, ne kopija!« in bo od 15. do 24. marca predstavil kreativne menije 111 udeleženih restavracij. Tudi letos se kulinaričnemu dogodku pridružuje Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano…

Več...
Vas zanima naša super hrana in aktualno dogajanje v Sloveniji?
Ostani na tekočem