Bum mestnega vrtičkarstva

Pogovor z Darjo Fišer, ustanoviteljico Zelemenjave in koordinatorko ljubljanskega Chelsea Fringe festivala

Po oddaji doktorata, pravi, je nujno potrebovala predah od posedanja za računalnikom in abstraktne znanosti. Vrtnarjenje se ji je zdelo idealna izbira, in ker ni imela vrta, je začela zelenjavo gojiti na balkonu. Kmalu se je njena strast razširila še na vsa okna v stanovanju. Sadik je že prvo sezono pridelala bistveno preveč, obenem pa se je nanje tudi tako navezala, da ni želela zavreči niti ene same. Zato je pri sebi doma priredila posebno druženje, na katerem so si s prijatelji izmenjali presežne sadike. Bilo je tako luštno, da je druženje ponovila v ljubljanskem KUD France Prešeren. Zelemenjava, kot je dobila zadeva uradno ime, poteka danes redno kar po tridesetih slovenskih krajih, poleg sadik pa si udeleženci izmenjujejo tudi presežne plodove, semena, recepte in kmetovalske izkušnje. “Rada bi,” je naša današnja sogovornica povedala v enem prejšnjih intervjujev, “da bi se vrtičkanje v mestu sprostilo do te mere, da bo ‘nikjer ni dovoljeno’ zamenjalo vodilo ‘nikjer ni prepovedano’.” Nedvomno je veliko k temu plemenitemu cilju prispeval tudi nedavni zelo uspešni prvi ljubljanski Chelsea Fringe festival – pravi mali praznik mestne agrikulture, ki ga je v sodelovanju z drugimi koordinirala prav ona.

Najbrž ste z uspehom nedavno končanega festivala zadovoljni?

Zelo! Moram reči, da nisem pričakovala takšnega odziva – ne obiskovalcev ne organizatorjev, torej ponudnikov vsebin. Vsi so namreč sodelovali prostovoljno, brez plačila. Da bi nam v Londonu uradno podelili naziv satelitskega mesta za Chelsea Fringe Festival, bi morali organizirati sedem različnih dogodkov. No, na koncu smo jih lahko dejansko ponudili kar sedemindvajset! To je odličen uspeh, glede na to, da je bil festival organiziran gverilsko, po istem principu kot Zelemenjava. Dogodki, od izdelave semenskih bomb in vertikalne čajanke do tovarne deževnikov, so vsekakor popestrili dogajanje in prispevali k ozaveščanju o pomenu javnega prostora in zelenih površin v mestu ter popularizaciji vrtnarjenja vseh razsežnosti in oblik.

Sedemindvajset dogodkov, to je zelo lep podatek. O veliko entuziazma pa priča tudi število obiskovalcev …

Res je. Eni dogodki so bili sicer bolj in drugi manj obiskani, pač odvisno od dosega posameznega organizatorja. Ampak na začetni slovesnosti se je zbralo več ljudi, kot jih je bilo kdajkoli na katerikoli Zelemenjavi. Cel park je bil poln – če bi jih bilo več, bi bilo že kar malo stresno. (smeh) Večina rednejših obiskovalcev se je po koncu treh tednov strinjala, da je bil program izjemno pester. Zase so nekaj našli tako strastni vrtnarji kot popolni začetniki, tako dedki in babice kot vnučki, in ne nazadnje tudi tisti, ki za zdaj sploh še ne vrtnarijo, a jih to področje zanima in nemara potrebujejo samo malo pozitivne spodbude.

Po vaših besedah doživlja v zadnjih nekaj letih urbano vrtičkarstvo – tako talno kot balkonsko – pri nas pravi mali bum. No, mogoče je bum malo močna beseda …

Ne, bum se mi nikakor ne zdi premočna beseda. Opažam, da je urbano vrtičkarstvo v nenavadno kratkem času postalo malodane modno! Kje se to najbolj kaže? Poglejte, mene po novem kar naenkrat ni več sram v javnosti pojasnjevati, od česa imam tako črne nohte! Še nedavno nazaj so me na ta račun v najboljšem primeru malo čudno gledali, danes so, ko jim pojasnim, prej kot ne navdušeni. Celo na večernih zabavah s študenti je mestno vrtičkarstvo postalo pogosta tema pogovorov. Spomnim se, da te zadeve, ko sem študirala, kolegov takrat sploh niso zanimale.

Kateri bi bili glavni razlogi za tak preklop?

Ljudje postajajo bolj ozaveščeni glede tega, kaj se znajde na njihovih krožnikih. In ne samo glede tega, kaj se tam znajde, ampak tudi, kako je do krožnika prišlo! Še toliko bolj se trudijo biti ozaveščeni glede prehrane svojih otrok. Med mojo generacijo je včasih veljalo prepričanje, da ko si ustvariš družino, potem res nimaš časa za vrtičkarstvo. Danes je ravno obratno: marsikdo začne pridelovati svojo hrano ravno kmalu po tem, ko je dobil otroka, saj ima tako daleč največ kontrole nad kakovostjo tega, kar otrok uživa. Mislim, da so škandali v prehrambni industriji v zadnjih letih močno zamajali zaupanje marsikoga. Še en dodaten razlog za porast zanimanja je najbrž tudi kriza, saj lahko s pametnim vrtičkarstvom marsikaj privarčuješ … Ne nazadnje pa imamo v Sloveniji za urbano vrtičkarstvo tudi krasne pogoje! Imamo namreč precej majhna mesta, kjer nisi nikjer čisto zares odrezan od narave in od zemlje. Zelo pozitivno se mi zdi tudi to, da v naših urbanih centrih splošni koncept vrtičkarstva ni nikoli zares čisto zamrl, tako kot marsikje drugje, saj je velik del mlade populacije ves čas dobival zelenjavo od staršev ali starih staršev s podeželja … Hočem reči, da pri nas nikoli nismo vzgojili celih generacij, ki bi imele stik s hrano izključno preko supermarketov in restavracij, tako kot v velikih zahodnih urbanih središčih. In zdaj, ko je mlajše spet začelo zanimati pridelovanje lastne hrane, se marsikdo lahko obrne na svojo mamo ali staro mamo, ki ga lahko zelo hitro nauči osnov. Ne tako kot v ameriških mestih, kjer moji vrstniki zdaj nimajo nikogar, da bi jim pokazal, kako vlagati, saj so postale tudi njihove mame že zdavnaj skoraj v celoti odvisne od velikih nakupovalnih centrov.

Tudi zato so prebivalci Ljubljane in okolice vaš festival najbrž vzeli za svojega.

Najbrž res. Moja izkušnja je, da ni nihče od udeležencev postavljal vprašanj tipa “Pa zakaj sploh potrebujemo tak festival?”, temveč so bili vsi po vrsti preprosto veseli, da ga imamo. Izpostavila bi še eno lepo stvar. Festivala načrtno nismo utesnili samo na mestno jedro, ampak smo dogodke prirejali tudi po bolj odmaknjenih soseskah. Vsega skupaj smo imeli, mislim, da šestnajst različnih lokacij, in vse razen ene so bile na prostem, torej po raznih parkih in vrtovih. Tako sem opazila, da so obiskovalci večkrat na glas rekli kaj takega: “Ojoj, kako čudovit park imajo vendar tukaj! Tega nisem vedel, ker me po navadi sploh ni v tem koncu mesta …” Lahko bi rekli, da so na ta način prebivalci Ljubljane z našo pomočjo odkrivali svoje lastno mesto, kar je še en način, kako lahko tak festival prispeva k dobrobiti skupnosti.

Kje je po vašem mnenju trenutno Ljubljana glede urbanega vrtnarjenja v primerjavi z drugimi evropskimi prestolnicami? In kje so naša druga mesta?

Kot sva že rekla, ravno v zadnjem času se je začelo ogromno dogajati. Meni se zdi, da je letošnja sezona v primerjavi s prejšnjo za tisoč odstotkov bolj živahna! (smeh) Zdaj se mi pogosto dogaja, da ko hodim po naključni ljubljanski ulici in uprem oči v naključni balkon nad sabo, uzrem posajeni paradižnik! Ko sem začela doma saditi sama, torej nekje pred petimi leti, ni bilo še nikjer ničesar. V naših knjigarnah ni bilo na to temo nobenih knjig, na tržnici ne primernih sadik, v semenarnah ne ustreznih semen … Celo moji bližnji so mi zatrjevali, da se to vendar ne da, da nima tako vrtnarjenje nobenega smisla! Da na koncu tako in tako nič ne zraste.

In s katerimi argumenti ste jih potem prepričali, da je vendarle smiselno poskusiti?

Oh, moj prvi argument je bil, da je balkonsko vrtičkarstvo zelo sprostilna reč in da je torej zelo dobro za zdravje. Nadalje je gojenje zelenjave na balkonu bistveno cenejše od gojenja rož. Sadike okrasnega cvetja so tudi do dvajsetkrat dražje kot sadike zelenjave, za nameček pa lahko zelenjavo na koncu še prav z veseljem poješ.

To so, seveda, sami zgledno razumni argumenti …

In da ne bo pomote: tudi od gojene zelenjave imamo lahko ogromno estetskega užitka! Meni osebno se zdi na balkonu nepopisno lepa blitva z rdečimi žilami. Ali pa, recimo, črni paradižniki – tudi ti so izjemno markantni, prav tako kot rože!

Ampak če se vrneva na eno prejšnjih vprašanj: kje so slovenska mesta glede tega v primerjavi z drugimi evropskimi?

Odvisno, s katerimi jih primerjamo. Res je, določena evropska mesta imajo to kulturo precej bolj razvito, a za to obstaja zelo dober razlog. To so praviloma mesta, ki jim narave kronično primanjkuje, zato imajo pač toliko bolj razvite razne umetne gaje in vrtove in tovrstne reči. Ampak pri nas se na tem področju v zadnjem času res toliko dogaja, da se nihče ne more pritoževati! Veste, živimo v za mestno vrtnarjenje najbolj zanimivem obdobju! Zato si v bližnji prihodnosti želim čim več zelenih balkonov in streh pa da bi mestne oblasti vrtičkarstvo sistemsko uredile tako, da nihče, ki bi se v njem želel preizkusiti, ne bi bil odvisen zgolj od lastne iznajdljivosti in srečnega spleta okoliščin, saj ne nazadnje tudi to sodi v Zeleno prestolnico Evrope, kar naj bi Ljubljana postala 2016!


Sorodni članki

Kako najraje pripravite ozimnico?

Vroče in sušno poletje se je prevesilo v hladno jesen in dnevi so postali krajši od noči. Prišla je sezona obiranja sadja. Kljub nižjim temperaturam pa je še vedno na voljo nekaj vrtnin, kot so zelje, paprika, korenček, cvetača, por, bučke, čebula,…

Več...

Naš super grah

Verjetno bi težko našli vrt, na katerem ne gojijo te res nezahtevne stročnice. Enostavna je za vzgojo in obilno obrodi. Sezona rasti lahko traja vse do začetka zime. Po priljubljenosti med stročnicami se grah verjetno umešča na drugo mesto takoj za fižolom.…

Več...

Naš super paradižnik

Med najbolj priljubljene vrtnine v domačih vrtovih verjetno sodijo paradižniki. V Sloveniji lepo uspevajo različne sorte. Avtohtoni paradižnik val, ki je izboljšano volovsko srce, se ponaša z velikimi plodovi srčaste oblike, ki so zelo mesnati in sočni, nepravilnih oblik, imajo…

Več...
Vas zanima naša super hrana in aktualno dogajanje v vaši regiji ter v celotni Sloveniji?
Ostani na tekočem