Trajnostno ribištvo

Nekoč je veljalo, da so ribolovni viri skoraj neskončni. Z razvojem ribištva, še posebej industrijskega ribolova, se je kmalu pokazalo da temu ni tako. Odvzem rib ali drugih organizmov je bil večji od njihove naravne sposobnosti obnavljanja in prišlo je do prelova. Danes je prelov težava svetovnih razsežnosti, s katero se sooča večina upravljavcev ribištva.

Posledice prelova se odražajo na ekosistemski ravni, populacijski ter na socialno-ekonomski ravni. Za lažjo predstavo ekosistemske ravni prelova, si v mislih najprej naslikajmo piramido, grajeno iz vodoravnih plasti. Vsaka plast predstavlja prehransko raven. Temeljno plast tvorijo planktonske alge, ki s fotosintezo iz anorganskih snovi proizvajajo organsko snov. Organsko snov nalagajo v lastna enocelična telesa in v potomce. Naslednjo plast predstavlja živalski plankton, ki se »pase na travnikih« planktonskih alg. Šele v tretji plasti pridemo do rib. Tam so male pelagične ribe (npr. sardela), ki se hranijo z živalskim planktonom. Od tu sledi že znana zgodba, da so manjše ribe hrana večjim. Naposled prispemo do vrha piramide, kjer se nahajajo veliki plenilci, kot so morski psi.

In kje je tu človek? Človek je od prazgodovinskih časov ribaril za lastne potrebe. Šele v novejšem času je v ribolovu zaslutil možnosti dobička. Tako se je človek v zadnjem stoletju zavihtel na plenilski prestol. Kot nekakšen kralj plenilcev pleni v vseh plasteh, razen v prvih dveh. Iz plasti ne jemlje enakomerno, pač pa jih spodkopava in ruši piramido. Tako se rušijo razmerja med vrstami, ki se nahajajo v posameznih plasteh piramide. Spremenjene združbe so običajno iz ekonomskega vidika za človeka manj ugodne.

Prekomeren ribolov povzroča tudi spremembe v strukturi populacij rib. V populaciji je čedalje manj velikih osebkov. Mnoge vrste na ribolovni pritisk odreagirajo tudi z zgodnejšim spolnim dozorevanjem, s čimer se zavarujejo pred propadom. Kljub temu so mnoge populacije skoraj izumrle. Najbolj ogrožene in tudi zdesetkane so tiste vrste, ki potrebujejo veliko časa do spolne zrelosti. Mnoge od njih imajo za nameček tudi majno število mladičev.

Socio-ekonomske posledice prelova so daljnosežne. Njihov vpliv najprej prizadane ribiče, ki manj in manj zaslužijo. Zaslužki se manjšajo z zmanjševanjem količin ulova, drugačno vrstno sestavo ulova in tudi na račun čedalje manjših rib, ki na trgu dosegajo nižje cene. Slabši ulovi vplivajo na trgovino z ribami in na predelovalno industrijo. Prizadanejo tudi transport ribiških proizvodov. Dejavnost celotne verige se zmanjšuje in posledično vpliva na vrsto povezanih gospodarskih dejavnosti. Tako se zmanjšuje povpraševanje po ladjedelniških in servisnih storitvah, manj je nakupa opreme za plovila in industrijo, manj je nakupa potrošnega materiala (npr. embalaža). Ribiško kolesje se suče vse počasneje in skozi brezposelnost vpliva na socialo.

Vsak upravljavec si želi omiliti socialno-ekonomske posledice prelova. Da bi to dosegel, se mora lotiti zaščite ribolovnih virov. Z različnimi ukrepi mora ribolovni pritisk zmanjšati do ravni, ki omogoča trajnostni ribolov. Da bi to dosegli, se upravlavci poslužujejo tehničnih ukrepov in kvot. S tehničnimi ukrepi zmanjšujejo ribolovni napor, omejujejo ali prepovedujejo uporabo nekaterih ribolovnih orodij itd. S kvotami upravljavci določijo največjo količino dopustnega ulova neke vrste v določenem časovnem obdobju. Kvote razdelijo med ribiče ki smejo loviti le do izpolnitve lastne kvote.

Akvakultura ali ribogojstvo je kot najhitreje rastoča živilska industrija na svetu ključnega pomena za zmanjšanje pritiska na staleže divjih rib. Hkrati se (trajnostna) rast ribogojstva sooča z izzivi glede okoljskih posledic take rasti. Zahvaljujoč napredni tehnologiji gojenja pa so se prizadevanja osredotočila na dolgoročno in trajnostno ribogojstvo. To pomeni čim mnajši vpliv rinogojstva na okolje. Za dosego tega cilja imamo več poti in načinov, ki jih predstavljamo v nadaljevanju.

Recirkulacijski akvakulturni sistem  (RAS, Recirculating aquaculture system)

Večina sladkovodnega gojenja v Sloveniji sicer poteka v pretočnih sistemih. Slovenija ima kot zelo vodnata dežela velike možnosti za gojenje v pretočnih sistemih, drugod po svetu pa temu ni tako. Če želimo zmanjšati vpliv na okolje, je eden od načinov prenos gojenja na kopno v recirkulacijske akvakulturne sisteme. Bistvene prednosti RAS-a so v lažje nadzorovanih gojitvenih pogojih, višjo proizvodnjo ob enaki količini porabljene vode ter predvsem manjšemu vplivu na okolje. V takih sistemih je lažje preveriti kakovost proizvodne in izpustne vode. Prečiščene izpustne vode ponovno uporabimo v gojitvenih bazenih ozirmoma jih vrnemo nazaj v vodotok. Možnosti za RAS so skoraj neomejene, saj jih lahko uporabimo tudi v tako ekstremnih področjih kot so Srednji vzhod ter Severna Afrika. Sicer pa se po takšni tehnologiji goji tako morske (npr. romb; Scophtalmus maximus) kot sladkovodne, npr. salmonidne vrste. Seveda so tako obratovalni stroški kot investicija v RAS sisteme dražji od pretočnih.

»Offshore gojenje«

To so različne tehnologije gojenja na odprtem morju. Oceani predstavljajo 70% svetovne površine, zagotavljajo pa manj kot 2% hrane. Zato so se prizadevanje osredotočila v razvoj tehnologij morskega ribogojstva (marikulture) na odprtem morju (»offshore«). Odprto morje ima globlje vode ter močnejše tokove kot na obalnih območjih zato so vplivi marikulture na okolje pri tem manjši. V vodah odprtih morij je vsebnost hranil večinoma nižja kot v plitvejših in občutlivejših obalnih vodah, ki se sicer ponašajo z višjo biodiverziteto. Tehnološko gre tu za mrežne kletke, plavajoče ali potopljene. Izdelane so večinoma iz poilamidnih cevi, ki omogočajo veliko prožnost. V Sloveniji trenutno ni takih morskih ribogojnic. So pa pobude za določitev namenske rabe morja izven sedanjega ozkega priobalnega območja pa do 1,5 Nm od obale. V tem območju je morje globlje, tokovi in vetrovi pa močnejši.

Trofično ribogojstvo (Multi-trofic acquaculture)

Pri uporabi tega sistema izkoriščamo naravne lastnosti več vrst gojenih organizmov. Namreč v prehranjevalni verigi je odpadek enega organizmna vedno hrana za drugo vrsto organizma. V takih gojitvenih sistemih delujejo organizmi, ki so nižje v prehranjevalni verigi, kot naravni filter za izpustne vode predno le te ponovno uporabimo ali vrnemo v vodotoke. Na kopnem je tak sistem poznan kot akvaponika v številnih različicah. V morju pa tak sistem omogoča neposredno manjši vpliv na okolje.

V marikulturi npr. drobne delce iz ribjih kletk (losos, brancin, orada…), ki vključujejo delce hrane in feces, prefiltrirajo školjke (npr. klapavice) ter nazadnje še morske alge. Tako naravno »recikliranje« hranilnih snovi iz ribogojstva zmanjša negativni vpliv na morje in morsko dno. Obenem pa lahko pomeni dodaten vir prihodkov gojiteljem. Pri nas imamo sisteme akvaponike od sočasnem gojenju rib ter zelenjave ter gojenje brancina v mrežnih kletkah in klapavic na plavajočih linijah v Portoroškem ribolovnem rezervatu. Vendar je morje v tem delu relativno plitvo (okrog 12 m), morski tok pa ni vedno usmerjen iz zaliva v smeri proti nasadom klapavic.