Vrste vzreje

OPIS

Šarenka ima telo prekrito s črnimi pikami ali pegami, ki so lahko zelo številne ali pa tudi zelo redke. Običajno ima vzolž pobočnice širšo rdečkato liso, zaradi katere jo imenujejo tudi mavrična postrv. Barvno je lahko zelo raznolika in v naravi jih najdemo v široki paleti odtenkov, od srebrne do rumeno rjave. Po obliki je podobna postrvem in ima med hrbtno in repno plavutjo tolsto plavut ali tolščenko. Danes jo zaradi več dejavnikov uvrščajo med losose. Običajno pri nas zraste do 60 cm in doseže težo dobrih 3 kg.

PODOBNE VRSTE

Potočna postrv, jezerska postrv, sulec.

Od potočnih postrvi se razlikuje po tem, da po telesu nima rdečih pik, in zobovju, ki je pri potočnih postrveh veliko bolj ostro in izrazito. Lažje jo zamenjamo s sulcem in z jezersko postrvjo. Sulci imajo v prvih letih življenja izrazito daljšo glavo in vseskozi manj črnih pik po telesu. Jezerska postrv ji je prav tako precej podobna; najlažje ju ločimo po zobovju, ki je prav tako precej bolj ostro in izrazito pri jezerski postrvi kot pri šarenki.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Šarenka izvorno prihaja z obal Tihega oceana, kjer sta njeni življenjski okolji tako morje kot tudi sladke vode. Tej izvirni anadromni formi pravijo tudi jeklenoglavka (Steelhead) zaradi značilnega srebrnega leska ob prihodu na drst v rečne sisteme. Kasneje so jih umetno naselili tudi na vzhodno obalo ZDA, kjer danes namesto v Tihi ocean migrirajo v velika jezera. Nemigratorne forme so razširjene praktično po vsej Severni Ameriki, prav tako pa danes umetno tudi po vseh ostalih kontinentih, razen Antarktike.  Pri nas živi v naravi v izvirnih delih rek in jezerih, kjer je priljubljena ribolovna vrsta.

BIOLOGIJA

Večinoma je gojena v ribogojnicah, kjer je hvaležna in zaželjena riba, ker dobro uspeva in prirašča, saj velja za agresivno vrsto, ki se dobro hrani. Obdobje drsti je pri nas zelo široko in odvisno od tega, iz katere forme populacija izhaja. Tako imamo pri nas v rekah jesenske kot tudi spomladanske drstnice in resnični čas brez drsti je zgolj pozna pomlad, poletje in zgodnja jesen. Je izrazit plenilec in se v naravi hrani v začetku z vodnimi žužekami, raki in drugimi manjšimi nevretenčarji, zaradi katerih tudi dobi značilno rdečkasto progo vzolž telesa in na škržnih poklopcih. Kasneje se večji primerki praviloma hranijo z manjšimi ribami, raki oziroma malo večjimi organizmi.

ZANIMIVOSTI

Zanimivo je, da je na seznamu stotih najbolj invazivnih živalskih vrst na svetu, njena izvirna forma jeklenoglavke pa je ogrožena. V svetu velja za eno najbolj priljubljenih ribolovnih vrst.

PRIPRAVA

Šarenko najbolje pripravljamo na žaru ali v pečici, večje primerke lahko tudi filetiramo in prav tako pripravimo na oba načina.

RIBOLOV IN GOJENJE

Šarenka je pomembna športnoribolovna riba in se pri nas lovi večinoma na ta način – praviloma z umetnimi vabami s tehnikami muharjenja in vijačenja, redkeje tudi z vabami rastlinskega izvora.

SEZONA RIB., UPLEN, PROIZVODNJA

Šarenka v Sloveniji nima zakonsko predpisane najmanjše lovne mere, ima pa varstveno dobo, in sicer od začetka decembra do konca februarja.

OPIS

Potočna zlatovčica ima značilno obarvano telo, običajno z olivno rumenim marmoriranim vzorcem in rdečimi pikami z belo obrobo. Na hrbtnu je temnejša, na trebušni strani pa bolj ali manj bela. Trebušni del se v času drsti značilno oranžno obarva. Plavuti na trebušnem delu, včasih vključno z repno, imajo na spodnji strani belo obrobljen rob, po katerem jo lajlažje ločimo od podobnih vrst.

PODOBNE VRSTE

Jezerska zlatovčica, potočna postrv.

Od potočne postrvi jo razlikujemo po barvi in po belo obrobljenih plavutih na trebušnem delu. Jezerska zlatovčica ji je bolj podobna, vendar je običajno manjša in tanjša, oranžne barve po trebušnem delu, z belimi pikami in brez olivno zelene barve po telesu, ki je večinoma sivkasto.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Potočna zlatovčica izvira iz severovzhodnega dela ZDA in Kanade. Od tam so jo razširili v Evropo, Islandijo in Azijo. V Sloveniji je pred leti, umetno prinešena, naseljevala nekatere hladnejše slovenske reke, danes pa je v odprtih vodah praktično ni več.

BIOLOGIJA

Potočna zlatovčica je vrsta, ki je prilagojena na življenje v hladnih vodah, zato je tudi izven izvirnega življenjskega prostora omejena večinoma na gorske potoke in jezera. Tudi v Sloveniji je v preteklosti naseljevala večinoma alpske vodotoke, zdaj pa je pri nas v naravi praktično ni več. Tudi za potočno zlatovčico je značilno, da v ribogojnicah ob primernih pogojih zelo dobro uspeva in hitro prirašča.

ZANIMIVOSTI

Zaradi okoljskih značinosti, na katere je prilagojena, potočna zlatovčica v izvirnih življenjskih območjih dosega veliko večje velikosti kot v tistih, v katere so jo umetno zanesli. Tako v rekah Labradorja doseže lahko preko 80 cm dolžine in težo preko 5 kg, drugod po Evropi pa redko preseže dolžino 50 cm in težo 1,5 kg. Običajno so osebki veliki manj kot 40 cm in tehtajo nekje do 1 kg.

PRIPRAVA

Potočno zlatovčico pripravljamo lahko enako kot postrvi. Zelo okusna je na žaru ali v pečici, lahko pa jo filetirano pečemo v ponvi. V tem primeru jo lahko poljubno začinimo in s tem vplivamo na njen sicer nežni okus.

RIBOLOV IN GOJENJE

V Sloveniji se prektično ne lovi več, pred tem pa se je lovila predvsem na športni način na umetne vabe. Tu in tam lahko še kje najdemo posamezne primerke, ki pa so danes že zelo redki. Pri nas jo gojijo v nekaterih ribogojnicah, vendar je njen delež v akvakulturi razmeroma nizek. Je dokaj nezahtevna za gojenje in dobro prirašča. Ponekod iz njenih iker izdelujejo tudi zelo okusen kaviar. Natančni podatki o letni proizvodnji so na voljo v Centralnem registru akvakulture in komercialnih ribnikov ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

SEZONA RIBOLOVA

Čeprav pri nas ni domorodna vrsta in nima najmanjše dovoljene mere, ima tako kot šarenka varstveno dobo, in sicer od začetka decembra do konca februarja.

UPLEN

OPIS

Potočna postrv je pri nas izvirno domorodna črnomorska forma (Salmo trutta – f. fario), za katero je značilno tipično vretenasto telo, ki je lahko zelo različnih barvnih odtenkov od rjave, rumeno zlate, olivne ali rumene, običajno pa je pokrito z rdečimi ali oranžnimi pikami, obrobljenimi s svetlim ali belim robom. Spodnji del telesa je običajno svetlejši, zgornji pa temnejši ali celo črn. V čeljustih, na jeziku in v ustni votlini ima ostre zobe. Mladi osebki imajo prečne mladostne pasove. Repna plavut ima bolj ali manj raven zadnji rob.

PODOBNE VRSTE

Morska postrv, jezerska postrv, sulec in šarenka. Od morskih postrvi, šarenk in sulcev se razlikuje po tem, da ima po telesu rdeče pike. Od šarenk se razlikuje tudi po zadnjem robu repne plavuti, ki je pri potočni postrvi raven ali zelo rahlo zarezan.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Potočna postrv živi v hladnih, s kisikom bogatih rekah in jezerih. Za razliko od morske postrvi – (Salmo trutta f. trutta), potočna postrv ni migratorna forma in se ne seli v morje ter nazaj v reke na drst. Prvotno je bila razširjena v severni, srednji in južni Evropi, od Islandije navzdol ter vzhodno do okolice Kaspijskega jezera in južno do najbolj severozahodnih obal Afrike. Od tod so jo naselili praktično na vse kontinente. Njen temperaturni optimum je med 6 in 17 °C, pod 3 in nad 19 °C pa običajno pri njej nastopi termični stres.

BIOLOGIJA

Potočna postrv je izrazito plašna riba in jo je zaradi tega težje gojiti. Veliko lažje je gojiti morsko postrv oziroma formo, ki jo pri nas imenujejo »atlantski tip«in je bila prinešena k nam iz tujine. Vedenjsko je veliko bolj podobna soški postrvi (Salmo trutta f. marmoratus) in je zelo teritorialna. Drsti se pozno jeseni ali v začetku zime, ko ima ugodne pogoje. Takrat se premakne v zgornje dele rek ali pritoke rek in jezer, izbere primerna prodišča in se ob primernem vodostaju razmnožuje klasično z oploditvijo in zakopavanjem iker.

ZANIMIVOSTI

Potočna postrv je zelo raznolika polimorfna vrsta. Njene forme so med seboj različne predvsem zaradi prilagoditev ločenih populacij na različne habitate. Poleg zgoraj navedenih, obstajajo tudi druge forme predvsem po Evropi. Vse so na nivoju podvrste, kar pomeni, da se lahko med seboj križajo in imajo plodne potomce, zato jih je treba skrbno varovati, ker se lahko v nasprotnem primeru značilnosti teh podvrst ali populacij porazgubijo.

PRIPRAVA

Potočno postrv običajno pripravljamo na žaru, v ponvi ali v pečici, večje primerke lahko predhodno filetiramo ali razrežemo prečno na kotlete. V zadnjem času pa so zelo cenjeni hladno dimljeni fileji.

RIBOLOV IN GOJENJE

Potočna postrv je športno ribolovna riba in se pri nas lovi praviloma z umetnimi vabami s tehnikami muharjenja in vijačenja, pri čemer močno prevladuje muharjenje. Zaradi svoje plahe narave je težje ulovljiva od na primer šarenke in je zato toliko bolj cenjena.

SEZONA RIB., UPLEN, PROIZVODNJA

Potočna postrv ima v Sloveniji najmanjšo ribolovno mero – 24 cm. Ima tudi varstveno dobo, in sicer od začetka oktobra do konca februarja.

OPIS

Krapa prepoznamo po visokem, bočno sploščenem telesu, ki je pri divjem krapu pokrito s številnimi velikimi luskami. Nekatere gojene sorte imajo malo lusk, ki pa so prav tako zelo velike. Lahko so tudi popolnoma brez njih. Divji krap je malo bolj podolgovat od drugih sorodnikov, vsi pa imajo na zgornji ustnici izrastke – tipalke. Lahko doseže velkosti preko desetih kilogramov.

PODOBNE VRSTE

Koreselj, linj, ploščič.

Koreselj in ploščič se od krapa najbolj razlikujeta zaradi odsotnih brkov, linj pa zaradi drobnih lusk in olivne barve.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Krap izhaja prvotno iz Evrope in Azije, vendar je danes razširjen skoraj po vsem svetu. Zanj značilno okolje so jezera in počasnejše reke z malo višjimi povprečnimi letnimi temperaturami. Velikokrat je tudi kot okrasna riba prisoten v umetnih bajerjih in bazenih.

BIOLOGIJA

Krap se pri nas drsti v pomladnih mesecih v maju in juniju. Divji doseže težo preko deset kilogramov. Druge sorte so lahko tudi težje, predvsem zaradi intenzivnega hranjena v ribogojnicah in vnosa hrane za privabljanje med ribolovom. Večinoma je vsejed in je različne vrste hrane.

ZANIMIVOSTI

Divji krap je močno ogrožena vrsta zaradi različnih dejavnikov, predvsem pa zaradi vnosa tujerodnih sort, ki ga genetsko ogrožajo. Po drugi strani je ena najpomembnejših sladkovodnih vrst, ki se umetno gojijo za prehrano.

PRIPRAVA

Krapa lahko pripravimo na več načinov. Ponekod ga imajo pred pripravo nekaj dni v čisti vodi, da se znebi vonja po mulju, ki ga zasledimo predvsem pri gojenih formah. Zelo okusen je lahko pripravljen v pečici, s tem da ga predhodno začinimo. Najbolj znan način priprave pa je verjetno iz južnih predelov bivše države, in sicer na posebnih lesenih rogovilah ob odprtem ognju, kjer skrbno pečen in začinjem izpusti maščobo ter postane prava specialiteta.  Med drugim je tudi nepogrešljiv sestavni del ribjega paprikaša, značilne jedi naših panonskih delov, Slavonije in okolice.

RIBOLOV IN GOJENJE

Krap je zelo priljubljena športnoribolovna vrsta. Običajno ga lovijo na športni način s talnim ribolovom, velikokrat tudi s predhodnim hranjenjem. Krapolov je v zadnjem času postal prava mala industrija z močno nišo, ozko usmerjeno na to ribjo vrsto ziroma njene sorte, ki lahko dosegajo težo preko dvajset kilogramov. V nekaterih državah je zaradi tega najbolj priljubljena športnoribolovna vrsta. Je priljubljena in dokaj nezahtevna vrsta za gojenje.

SEZONA RIBOLOVA

Divji krap je zaščiten vse leto, ostale sorte pa lovijo preko celega leta z izjemo najhladnejših mesecev pozimi.

UPLEN IN PROIZVODNJA

Količine gojene forme pri nas v zadnjih letih lahko vidimo v grafu spodaj, enako kot tudi javljeni uplen športnih ribičev.

OPIS

Za ščuke je značilno podolgovato telo zeleno rjave barve z vzorcem, ki se spreminja glede na okolje, kjer živi. Hrbtna plavut je pomaknjena nazaj, v bližino repne plavuti, kar jo razlikuje od ostalih sladkovodnih rib pri nas. Dolga glava ima čeljust podaljšano naprej, znotraj pa vrste zelo ostrih zob, ki so orientirani tako, da ji ulovljeni plen praktično ne more pobegniti. Spodnja čeljust je daljša od zgornje.

PODOBNE VRSTE

Smuč.

Smuča od ščuke najlažje ločimo po njegovi dvojni hrbtni plavuti, ki se nahaja na sredini hrbta in ni pomaknjena nazaj proti repu. Ščuka je značilno olivno zelene barve z vzorci vzdolž celega telesa, medtem ko ima smuč običajno po telesu proge ali lise prečno.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Razširjena je širom severne poloble. Naseljuje počasi tekoče vode, jezera in reke v nižjih delih, kjer je dovolj vodnega rastlinja in drugih manjših rib, s katerimi se prehranjuje. Je slovenska domorodna vrsta, katere status ni ogrožen.

BIOLOGIJA

Ščuka je izrazit plenilec, ki se hrani večinoma z ribami, lahko pa tudi z drugimi vodnimi in obvodnimi organizmi. Drsti se v času od februarja do maja, najpogosteje v aprilu, ko odlaga lepljive ikre na vodno rastlinje, zaradi česar je občutljiva na hitra nihanja vodne gladine. Je teritorialna in se ne zadržuje v jatah, poleg tega pa pri njej pogosto opazimo tudi kanibalizem.

ZANIMIVOSTI

Ščuka lahko v naravi zraste do 150 cm, vendar so to le redki primerki. Pri nas zabeleženi največji ulovi so okoli 120 cm, praviloma iz večjih jezer ali akumulacij. Največji primerki napadajo tudi manjše ptiče in sesalce, njihov plen pa lahko predstavljajo tudi večje ribe, težke preko 2 kg. Zaradi zelo ostrih zob in močnih čeljusti so najpogostejši razlog za sicer redke poškodbe sladkovodnih ribičev. Velikokrat jih najdemo tudi v brakičnih in ne le v sladkih vodah, predvsem v izlivnih delih rek.

PRIPRAVA

Ščuko pri nas tradicionalno pripravljamo razrezano na kotlete, ocvrto po dunajsko s krušnimi drobtinami, moko in jajcem. Dobra je tudi v pečici. Ponekod jo uporabljajo tudi za paprikaš, vendar običajno njene malo manj kakovostne dele. Priljubljena je pečena skupaj s slanino in krompirjem.

RIBOLOV IN GOJENJE

Lovi se na športni način z umetnimi vabami. Zaradi njenih ostrih zob se pri ribolovu nanjo ponavadi uporablja posebne, močne jeklene ali kevlarske predvrvice. Najpogosteje jo lovimo z vijačenjem ali muharjenjem, redkeje na način s talnim ribolovom. Gojijo jo v ribnikih za prehrano, poleg tega pa tudi za poribljavanje nekaterih ribolovnih voda. Natančni podatki o letni proizvodnji so na voljo v Centralnem registru akvakulture in komercialnih ribnikov ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

SEZONA RIBOLOVA

Ščuka ima varstveno dobo od začetka februarja do konca aprila.

UPLEN

OPIS

Smuč ima podolgovato telo s temnejšimi progami na bokih in svetlim trebušnim delom. Osnovna barva je olivno siva. Na hrbtu ima dve hrbtni plavuti, od katerih ima prva temnejše pike in zelo ostre in trde plavutnice. Čeljust je močna in znotraj so ostri koničasti zobje.

PODOBNE VRSTE

Ščuka, navadni ostriž.

Smuča od ščuke najlažje ločimo po dvojni hrbtni plavuti, ki se nahaja na sredini hrbta in ni pomaknjena nazaj proti repu. Z ostrižem sta si bolj podobna, saj izhajata iz iste družine, vendar je ostriž povprečno manjša riba z oranžno rdečimi plavutmi na trebušni strani, telo pa ima bolj visoko in manj podolgovato.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Smuč je izvorno evropska riba, ki so jo zaradi okusnega mesa raznesli tudi drugam. Živi v počasi tekočih večjih rekah in jezerih, v mnogih akumulacijah in ribnikih je tudi umetno naseljen. Rad ima peščeno dno in rad se zadržuje ob naravnih in umetnih strukturah, potopljenih drevesih in koreninah, aktiven pa je najbolj ob svitu in mraku.

BIOLOGIJA

Drsti se polmladi, večinoma aprila in maja. Je precej previdna, vendar teritorialna riba, ki se zadržuje ob strukturah ali v globinah, kadar ni aktivna. Manjši osebki so lahko še v manjših jatah, odrasli pa so praviloma bolj samotarji. So plenilci in se hranijo večinoma z ribami, lahko pa tudi z raki, dvoživkami ali drugimi nevretenčarji. Radi se zadržujejo v globjih predelih, še posebej ob nižjih vodnih temperaturah.

ZANIMIVOSTI

Velja za ribo, ki jo je težko prelisičiti, in velik smuč je zelo zaželjen, a precej redek ulov. Cenjen je zaradi okusnega mesa, kar je splošno značilno za ostrižnike.

PRIPRAVA

Smuč velja za eno najbolj kakovostnih sladkovodnih rib pri nas. Kot ponavadi pri ostrižnikih, ga lahko z malo izkušenj pripravimo na kose, ki so popolnoma brez kosti. Lahko ga pečemo  v pečici, na žaru ali pa na olju po dunajsko, s krompirjem ali blitvo. V vseh primerih je zelo okusna riba, pri kateri, v kolikor je sveža, praktično ne moremo zgrešiti.

RIBOLOV IN GOJENJE

Smuča lovijo na športni način z umetnimi vabami,  večinoma z vijačenjem. Običajno ga je težje ujeti kot ostale plenilce. Najpogosteje se jih lovi v akumulacijah s potopljenimi drevesi ali v jezerih, kjer je dovolj mest za kritje, ki so tudi najboljša mesta za ribolov. Običajno je previdnejši od ostalih plenilskih rib pri nas, zato ga je najbolje loviti ob jutrih in večerih, ko je intenziteta svetlobe nizka, in na malo lažji pribor. Gojijo ga v ribnikih. Natančni podatki o letni proizvodnji so na voljo v Centralnem registru akvakulture in komercialnih ribnikov ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

SEZONA RIBOLOVA

Smuč ima varstveno dobo od začetka marca do konca maja. Lovi se preko leta v ostalih mesecih, najbolje ob začetku sezone junija in poleti, pozimi pa veliko težje, ker se premakne v globje predele rek in jezer.

UPLEN

OPIS

Som je največja sladkovodna riba pri nas. Ima podolgovato telo s sploščeno glavo z zelo velikimi usti in zelo majhnimi očmi glede na svojo velikost. Ob čeljustih ima tri pare značilnih brkov. Telo je olivno sive barve in brez lusk ter pokrito z debelo plastjo sluzi. Trebušni del ima svetlejši in običajno v rumenkastih odtenkih. Hrbtna plavut je majhna, predrepna pa je dolga in sega od trebušnega dela do repne plavuti.

PODOBNE VRSTE

Menek.

Podobna vrsta pri nas je menek, vendar ga enostavno razlikujemo od soma zaradi zgolj enega izrastka na bradi pod spodnjo čeljustjo in dolge deljene hrbtne plavuti. Somi tudi zrastejo do dolžine 2 m, medtem ko menki redko presegajo dolžino 60 cm.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Som je domorodna riba vzodne in centralne Evrope, južnih robov Skandinavije in zahodne Azije. V zahodno Evropo je zanešen umetno. Najdemo ga v globjih predelih večjih rek in jezer, lahko pa tudi v rekah z močnejšim tokom. Rad se nahaja v bližini struktur in kritja, od koder se ponoči, ko postane bolj aktiven, premika tudi do vodne površine.

BIOLOGIJA

Som je plenilec, ki zraste lahko preko dožine 2 m. Hrani se večinoma z ribami, lahko pa v začetku tudi z manjšimi nevretenčarji, polži in dvoživkami. Večji somi lovijo tudi precej velike ribe in občasno lahko tudi ptiče in sesalce. Spada med največje sladkovodne ribe in danes niso redki primerki, veliki preko 2 m in težki preko 60 kg.

ZANIMIVOSTI

Po starejših zapisih, ki so nepreverjeni, so v devetnajstem stoletju v Donavi ujeli primerke, velike preko 3 m, ponekod v Rusiji pa še večje, in sicer skoraj 5 m. Slednji naj bi tehtali celo do 400 kg. Pri somu so samci tisti, ki varujejo zarod, in sicer nekaj dni do dveh tednov, dokler se mladi ne izležejo v drstni jami, ki jo prav tako pripravi samec. Samica vanjo samo položi ikre.

PRIPRAVA

Ker je običajno velik, soma najbolje pripravimo razrezanega na kotlete na ražnju ali pa v ponvi. Najboljši je, kadar ga začinimo samo s soljo že kakšno uro pred peko. Nekateri uporabljajo marinade z začimbami, vendar z njimi lahko prekrijemo sicer odlično in okusno meso, ki povrh vsega nima kosti.

RIBOLOV IN GOJENJE

Soma lovijo na športni način, in sicer z vijačenjem z umetno vabo, lahko pa tudi na plovec ali s talnim ribolovom z vabo naravnega izvora. Priljubljena vaba so jetra ali pa kosi mrtvih rib. Najbolje se lovi v delih dneva z najmanj svetlobe ali tam, kjer je vodna gladina pokrita z rastlinjem. Kjer je dovoljen nočni ribolov, ga je najbolje v tem času tudi loviti. Gojijo ga v ribnikih. Natančni podatki o letni proizvodnji so na voljo v Centralnem registru akvakulture in komercialnih ribnikov ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

SEZONA RIBOLOVA

Drsti se od maja do avgusta in ribolov na soma v maju in juniju ni dovoljen. V vseh ostalih mesecih ga je možno loviti, najbolje pred drstjo, ko se najintenzivneje hrani, in v poletnih mesecih.

UPLEN

OPIS

Amur ali beli amur ima podolgovato telo, pokrito z velikimi luskami. Telo ni tako visoko kot pri krapu in je po hrbtu temno od zelenkaste do temno sive ali celo črne barve. Trebušni del ima bistveno svetlejši in je običajno bolj ali manj bel. Repna plavut je velika in izrazita, plavuti pa so temnejših barv. V ugodnih pogojih lahko amur doseže prav zavidljivo velikost. Znani so primerki krepko preko enega metra in teže preko trideset kilogramov.

PODOBNE VRSTE

Krap, klen

Od krapa se najbolj razlikuje po nižjem telesu in po ustih, ki so brez brkov. Zamenjava s klenom je malo bolj verjetna, vendar se prav tako razlikuje po obliki ust in po plavutih, ki so pri klenu svetlejših barv in ponavadi v oranžno rdečih odtenkih na trebušnem delu.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Je domorodna vrsta vzhodne Azije – severnega Vietnama, Kitajske in vzhodne Rusije (reka Amur, po kateri je dobil ime), po svetu pa je razširjen umetno v želji, da bi zaustavljal razraščanje vodnega rastlinja, s katerim se hrani. Živi v z rastlinjem poraščenih jezerih, rekah ali ribnikih, drsti pa se najraje v tekočih delih rek, kjer ikre potujejo s tokom.

BIOLOGIJA

Amur je prilagodljiva riba, ki se hrani večinoma z vodnim rastlinjem. Občasno se prehranjuje tudi z detritom in vodnimi nevretenčarji (mlajši osebki), kasneje pa preide na rastlinsko hrano. Za drst potrebuje temperature vode preko 25 stopinj in se ponekod po svetu zato ne drsti. Ponekod, kjer je prinešen kot tujerodna vrtsta, skrbno nadzorujejo njegove populacije.

ZANIMIVOSTI

V nekaterih delih sveta, npr. v ZDA, se je številčno tako namnožil, da predstavlja velik okoljski problem.

PRIPRAVA

Amurja najpogosteje pripravljamo pečenega v pečici ali v ponvi. Običajno je večji in ga je treba predhodno razrezati na filete, kotlete ali manjše kose.

RIBOLOV IN GOJENJE

Lovijo ga na športni način, na naravne vabe rastlinskega izvora. Občasno je plen ribičev, ki lovijo krape. Odrasli slovijo po tem, da jih je dokaj težko ujeti, in predstavljajo za ribiča veliko trofejo, poleg tega pa so to močne ribe, ki se tako tudi borijo. Najboljše vabe so kruh in kruhove skorje, lahko pa tudi šopi listov solate ali trave. Je svetovno ena najbolj masovno gojenih vrst rib za prehrano v akvakulturah, z letno produkcijo preko petih milijonov ton, predvsem na račun Kitajske. Pri nas ga gojijo v nekaterih ribogojnicah, vendar je njegov delež v akvakulturi dokaj nizek. Natančni podatki o letni proizvodnji so na voljo v Centralnem registru akvakulture in komercialnih ribnikov ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

SEZONA RIBOLOVA

V Sloveniji je tujerodna ribja vrsta in nima varsteve dobe in najmanjše predpisane velikosti, vendar lahko v posameznih revirjih upravljalci postavijo strožje pogoje ribolova nanj.

UPLEN

OPIS

Telo je podolgovato, bočno sploščeno. Hrbtno je temno olivno zelen, bočno prehaja iz srebrno bele v trebušno belo barvo. Glava je temna, pokrita s cikloidnimi luskami. Škržni poklopec ima zlat odsev, temnejšo liso na zgornjem delu ter na sredini 2 trnasta izrastka. Hrbtna plavut ima 8 do 10 trdih plavutnic. Mladi osebki imajo drobne temne lise na hrbtni strani.

PODOBNE VRSTE

Morda bi ga lahko zamenjali s kakšno izmed vrst ciplja (debelousti, glavati cipelj …), vendar je brancin manj vretenaste oblike, ima višjo glavo in je temnejše olivno zelene barve.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Je oceanodromna selivka, ki naseljuje priobalni pas vse do globine 100 m. Rad ima tako morsko vodo kot somornico, zaide tudi v ustja rek. V zimskem času, ko se drsti, se povsem približa obali.

BIOLOGIJA

Brancin je plenilec, prehranjuje se z manjšimi ribami, v manjši meri tudi z bentoškimi organizmi. Zraste lahko do 1 m, največja zabeležena teža pa je bila 12 kg. Večinoma so brancini pri nas dolgi okrog 40 cm in tehtajo okrog 500 g. Naši ribiči ulovijo tudi večje primerke nad 1 kg. Drsti se pozimi.

ZANIMIVOSTI

Brancina v Evropi (in tudi pri nas) uspešno gojijo, skupna proizvodnja je leta 2014 znašala 156.000 t.

PRIPRAVA

Brancinovo meso je nežno, izrednega okusa, ki ga lahko še vzpodbudimo z različnimi načini priprave. Odličen je na žaru (na plošči in na ogljenem žaru), kuhan in pripravljen v soli. Lahko ga filetiramo in pripravimo na različne načine.

RIBOLOV IN GOJENJE

Ribiči lovijo brancina večinoma s trislojnimi mrežami, pridnenimi vlečnimi mrežami s širilkami ter stoječimi zabodnimi mrežami. Pri nas brancina gojijo v plavajočih mrežnih kletkah v portoroškem ribolovnem rezervatu. Mladice se naseljuje večinoma v spomladanskem obdobju. Med rastjo rib je treba menjati mreže z večjim očesom zaradi pretoka vode in obrasti. Hranimo ga s peletirano ribjo hrano, katere večji delež predstavlja ribja moka. Brancin doseže tržno maso 300 do 400 g v letu in pol do dveh let. Pri gojenju moramo vzdrževati dobre zoohigienske razmere ter skrbno slediti zdravstvenemu stanju brancina.

SEZONA RIBOLOVA

V našem morju je prisoten vse leto, najštevilčnejši je od oktobra do januarja.

IZTOVOR IN PROIZVODNJA

Količine gojenega brancina seveda nekajkrat presegajo ulovljene količine tega plenilca. Naši ribiči iztovorijo med 3 in 4 t, ribogojci pa ga vzgojijo okrog 70 t letno. Sicer pa proizvodnja brancina zmerno narašča od nekaj 100 kg ob začetku proizvodnje konec 80. let, 50 t v devedesetih letih, do okrog 84 t v letu 2017. Omeniti velja, da smo do leta 2004 vzgojili tudi okrog 20 t orade letno.

OPIS

Klapavice so temno vijolične do črne barve, proti vrhu školjke (s tem je pritrjena na podlago) svetlejše. Znotraj je lupina biserna. Klapavica ima močne bisusne niti s katerimi je pritrjena na podlago. Večkrat ima površino obraščeno z različnimi organizmi.

PODOBNE VRSTE

»Naši« (sredozemski) klapavici je podobna užitna klapavica (Mytilus edulis, blue mussel), ki je večinoma manjša, rjavkasto plave barve, ni tako izrazito vijolične barve ter živi na obalah vzhodnega Atlanika.

ŽIVLJENJSKI PROSTOR

Živi v priobalnem, bibavičnem pasu, največkrat pritrjena na skale, večje kamne ali vrvi. Nahaja se v celotnem Sredozemlju do globine 40 m.

BIOLOGIJA

Klapavica je filtrator ter prečrpa velike količine vode (tudi do 80 l dnevno). Pri tem s škrgami iz vode prevzame kisik ter hrano (rastlinski plankton ter organske delce). Zraste lahko do 15 cm, večinoma pa med 5 in 8 cm. Klapavice so ločenih spolov. Spol enostavno ločimo, ko školjko odpremo, saj so ženski osebki oranžne barve, moški pa rumeno bele. Drstijo se lahko večkrat letno, ličinke so planktonske, ki ob preobrazbi v mlade klapavice preidejo v bentoški način življenja ter se pritrdijo na podlago.

ZANIMIVOSTI

Klapavica je najbolj gojena školjka v Evropi, njena proizvodnja je leta 2014 znašala 116.000 t.

PRIPRAVA

Klapavice so verjetno najboljše pripravljene »na buzaro«, v omaki iz česna, peteršilja, malvazije in krušnih drobtin. Odlične so tudi na žaru (plošča), gratinirane, v testeninah in rižoti. Odlično se podajo med morske sadeže in v brodet.

RIBOLOV IN GOJENJE

Ribiči je pri nas ne nabirajo, gojijo jo školjkarji v Sečoveljskem in Strunjanskem zalivu ter ob meji z Italijo, v Zalivu svetega Jerneja na Debelem rtiču. Gojijo jih na plavajočih linijah. Te sestavljajo plovci, ki so med seboj povezani z vrvmi, na obeh koncih pa je plavajoča linija sidrana na morsko dno. Linija je lahko sestavljena iz ene ali dveh vzporednih vrvi. Na vrveh med plovci (sodi) so obešene mreže s školjkami (»rešte«). Mladice školjk nabirajo na vrveh (lovilcih) ali jih nabavijo pri proizvajalcih mladic. Med rastnim ciklusom je treba školjke presajati v mrežice z večjim očesom. Tržno velikost okrog 5 cm dosežejo v 14 do 18 mesecih. Ker so klapavice filtratorji, moramo biti pozorni na mikrobiološko neoporečnost ter morebitno prisotnost biotoksinov. Zato so gojišča (tako morje kot klapavice) pod stalnim veterinarskim nadzorom.

SEZONA RIBOLOVA

Celoletna proizvodnja, zaradi turistične sezone je prodaja večja v poletnih mesecih.

PROIZVODNJA

Količine vzgojenih klapavic konstantno rastejo ter so v letu 2017 dosegle 641 t. Poglavitni razlog za to uspešno gojenje je modernizacija proizvodnje dveh večjih podjetij (poleg nekaj manjših), ki se ukvarjata s to dejavnostjo ter gojita to okusno školjko v vseh treh zalivih. S pomočjo sredstev ribiškega sklada ter uvedbo novih, modernih delovnih plovil so razširili gojišča ter s tem povečali proizvodnjo. Poleg tega so pričeli s predelavo klapavic.