V permakulturnem vrtu

Vrt, ki obrodi bogato in raznoliko brez dodatnih gnojil, z manj vode, z manj dela in do katerega se po možnosti sprehodimo v copatih? Permakultura ni le odgovor na izzive iznajdljivejšega gospodarjenja s pokrajino, ampak zajema premislek o trajnostnem sobivanju z naravo. Zlasti v prepletu bivališča in vrta, kjer se po permakulturnih načelih skorajda izbrišejo meje.

Permanentna agrikultura ali permakultura je prepoznana metoda sonaravnega načina vrtnarjenja, ki združuje ekološko kmetijstvo z zavestnim, etičnim odnosom do okolja in lahko predstavlja enega temeljev lokalne samooskrbe. Zlasti v manjšem obsegu, ki je namenjen bolj domači kot komercialni uporabi. Permakulturni vrt je mogoče urediti že na nekaj sto kvadratnih metrih površine, a za tiste, ki živijo v “betonski džungli” je mogoče takšen vrt urediti kar v obliki visokih gred.

Filozofija in praksa permakulture

Ideja, da so za kakovostno sonaravno preživetje možne alternativne rešitve v primerjavi z recimo intenzivnim poljedelstvom, je pred desetletji vzklila v Avstraliji pod skrajšavo permakultura. Ne gre le za način obdelovanja zemlje, temveč za način mišljenja in življenja, ki se nanaša na proizvodnjo hrane in izrabo prostora skupaj z bivališči. Temelji na premišljenem načrtovanju – na razporeditvi elementov okolja in s povezavami med različnimi sistemi človekovega bivanja.

V okviru vrtnarjenja gre za sonaravno metodo, ki upošteva kar največ naravnih zakonitosti (vpad sončne toplote, gibanje in zadrževanje vode, uporaba organskih snovi) in stremi k samodejni izgradnji močnega “lokalnega” ekosistema. Permakulturni sistem razdeljuje človeško posredovanje na tako imenovane cone, pri čemer si pomaga z vzorci, kot jih ustvarjata narava in človek (zemlja, voda, zrak, socialne strukture, bivališča). Bistvena značilnost permakulturnega vrta je pravzaprav njegova vpetost v okolje.

Pet con permakulturnega vrta

Permakulturno načrtovanje največkrat omenja pet območij ali con. Cone si sledijo od ničte do pete, lahko pa si jih predstavljamo tudi kot koncentrične kroge. Ničta je cona, kjer je naša dejavnost najbolj potrebna, peta pa cona, kjer ni nikakršne potrebe po našem poseganju. Območja hkrati označuje razdalja od predelov bivališča, ki jih uporabljamo vsak dan. V prvo območje med drugim sodita kuhinja in del vrta, na katerem rastejo rastline, ki jih najpogosteje uporabljamo oziroma potrebujejo največ pozornosti (peteršilj, bazilika, drobnjak ipd.). Na drugem območju gojimo zelenjavo in sadne rastline, ki jih ni treba obiskati vsak dan (solata, ohrovt, blitva, česen, jagode, ribez, maline ipd.). Na tretje območje lahko posadimo rastline ali posejemo poljščine, ki potrebujejo našo oskrbo le enkrat ali dvakrat na mesec (koruza, žita, zelje, sadno drevje ipd.)

Običajen vrt je za četrto in peto območje praviloma premajhen, a si večina permakulturnih vrtnarjev omisli vsaj njune zametke. Na četrtem območju tako prevladujejo rastline, ki jih obiščemo le nekajkrat na leto (sadno drevje, orehi ipd.), peto pa je praviloma košček divjine, kjer ne posredujemo, temveč z njega le občasno odnesemo nekatere pridelke ali manjše količine lesa in nam lahko predstavlja prostor za umik in opazovanje.

V iskanju pravšnjega permakulturnega sistema

Posnemanje vzorcev in sistemov iz narave je učinkovit recept, ki ga potrjujejo številne prakse doma in po svetu. Iskanje delujočega ravnotežja v izdelavi permakulturnega vrta je v prvi vrsti pogojeno z našim prebivališčem – izziv, ki ga določata zlasti lega in velikost parcele. Za tiste, ki živijo v urbanih središčih pa je na voljo vse bolj priljubljena metoda dvignjenih gred, čemur strokovnjaki pravijo urbana permakultura.