Svež vrt na balkonu

Lahko da živite visoko nad zemljo, v majhnem stanovanju z eno široko polico ali za stol velikim balkonom. Vse dokler na ta mesta pokuka sonce za vsaj pet ur na dan, bodo tam rasle tudi vrtnine. Z nekaj nasveti o zemlji, lončkih in vodi boste zagospodarili na svojem miniaturnem vrtu in pridelovali zelenjavo, primerno tudi za glavno jed.

Življenje v urbanem okolju največkrat pomeni odvisnost od drugih pridelovalcev ali prodajalcev hrane. A pod pogojem, da ima naše stanovanje vsaj nekaj zunanjega prostora, kot je balkon oziroma terasa, lahko hitro postanemo pravi »mikrolokalni« pridelovalci lastne zelenjave. Svež paradižnik, solata, redkvica, paprika, fižol, bučke in podobno ne pomenijo le priročne zaloge vedno sveže zelenjave, pomembno lahko prispevajo k zmanjšanju gospodinjskega proračuna v mesecih, ko sončna tovarna obratuje s polno paro.

Človeštvo se že tisočletja ukvarja z žlahtnjenjem rastlin za svoje koristi, zato so gojene sorte, zlasti tiste, ki jih pridelujemo za hrano, zahtevnejše in manj prilagodljive od, recimo, plevela. Vrtnine potrebujejo veliko svetlobe. Rastišča, obrnjena proti jugu, so na splošno najbolj primerna za gojenje, medtem ko bodo rastline na severni legi v stalnem pomanjkanju svetlobe. Na vzhodni strani našega stanovanja bo največ sonca zjutraj, na zahodni pa popoldne. Načrtovanje miniaturnega vrta se zato začne pri beleženju sončne poti nad prostorom, ki ga bomo izbrali za gojenje. Če na izbranih mestih sije sonce vsaj pet ur na dan v mesecih rasti, smo na dobri poti do prvega pridelka. Ker imamo opravka z majhno površino, lahko vsaki rastlini posvetimo več pozornosti, kot bi je na večjem vrtu. Morebitne težave prej opazimo in jih pravočasno odpravimo. Tudi plevel, ki bo zrasel čez rastline, bomo na majhnem prostoru zlahka populili v nekaj minutah.

Primerne posodice

Stiska s prostorom narekuje izbiro pravih posod za gojenje vrtnin. Rastline ne ljubijo gneče in oslabijo, če nimajo dovolj prostora za rast. Zelenjavo najpogosteje sejemo in sadimo v lonce ali korita, pri čemer je pomembno, da so te posode čim bolj globoke. Lonci, namenjeni gojenju zelišč, kot je bazilika, naj bi imeli vsaj 15 centimetrov premera, medtem ko fižol, korenček, paradižnik ali solata potrebujejo lonce s 25-centimetrskim premerom. Bučke, recimo, potrebujejo lonec z najmanj 33-centimetrskim premerom. Namesto pravih loncev si lahko omislimo reciklirane posode, kot so različne kovinske in lesene škatlice. Razmislimo lahko tudi o precej bolj zahtevni metodi tako imenovane zelene stene. Tovrstni vertikalni sistemi so sestavljeni iz navpične konstrukcije ob steni, ki vsebuje prostorčke oziroma žepke za sajenje. Estetsko so navpični sistemi gojenja prava posebnost, a zahtevnejši za vzdrževanje, kamor sodi predvsem prilagojen način oskrbovanja z vodo. Za začetnike je zato klasičen lonec, skupaj z v zid pripetimi brajdami, varnejši poskus gojenja klasične »povzpetne« zelenjave, kot je fižol.

Pravi lonci za gojenje rastlin imajo na dnu odprtino za odtok odvečne vode, sicer lahko pride do gnitja korenin. Kot poudarjajo v kratkih navodilih za domači vrt v ljubljanski semenarni, je na zastajanje vode še posebej občutljiva korenasta zelenjava, ki jo moramo saditi tudi v primerno rahlo prst. Če za gojenje izberemo glinene lonce, pa moramo upoštevati, da njihove stene srkajo vodo. Tam se prst hitreje suši, kar zahteva pogostejše zalivanje. Kakovostne plastične posode so na koncu najbolj praktična izbira, saj dobro zadržujejo vlago in so odporne proti zmrzali.

Zemlja in vlaga

Za gojenje zelenjave naj bi bila povsem primerna univerzalna zemlja za rastline, še boljša pa zemlja za vrt. Za zelenjavo ni primerna zemlja za lončnice, opozarjajo v semenarni. Zemlji, ki jo kupimo, je pogosto že dodano gnojilo z dolgotrajnim delovanjem. Če zemlja nima dodanega gnojila, ga dodamo ob sajenju. Lonec za gojenje pripravimo tako, da drenažne odprtine na dnu najprej pokrijemo z glinenimi granulami ali črepinjami. Voda bo tako z dna še vedno odtekla. Lonec nato napolnimo z zemljo in posadimo sadike oziroma potrosimo seme. Okoli vsake sadike rahlo pritisnemo in enako storimo v primeru, da po zemlji natrosimo le semena. Površino zemlje po sajenju nežno zalivamo oziroma pršimo toliko časa, da se voda pojavi v podstavku. Vsak dan preverimo potrebo po zalivanju, ki je odvisna od vremenskih razmer, predvsem od vetra in sonca. Manjša kot je posoda, tem pogosteje je treba zalivati. Pri preverjanju potrebe po vodi si lahko pomagamo s prstom, ki ga porinemo tik pod površino zemlje – če je podpovrhnjica rahlo vlažna, je zemlja ravno pravšnja.

Dodatna krma za našo zelenjavo je tekoče gnojilo, saj je življenje rastlin v lončkih intenzivno in hranilne snovi hitro porabijo. Ko je zelenjava v razrastu, naj bi zemljo pognojili vsaj enkrat na štirinajst dni.

Tekoči trak

V primeru, da imamo na balkonu dovolj prostora, si lahko omislimo sistem za redno »proizvodnjo« zelenjave. Vrečo z zemljo na zgornji strani predremo in vanjo posadimo nekaj glav solate. Velike lonce (33 cm ali več) zasejemo ene z bučkami, druge s fižolom, v manjše lonce (25 cm) pa vrženo nekaj semen korenčka. Čez nekaj tednov postopek ponovimo z novo serijo zelenjave v drugih lončkih. In ko bomo porabili »žetev« iz prve serije, bo že zrasla druga.

Gojenje zelenjave in zelišč na vrtu ali na balkonu je lahko prava naravna tovarna, ki redno zahteva našo pozornost in se ustavi, če se potegujemo za prevelik »dobiček«. Dovolj prostora, vode in svetlobe, nekaj sreče in pest dobrih semen. S pomladjo prihaja čas setve in cvetenja. Zakaj ne bi na balkonu združili obojega in med zelenjavo zasadili še nekaj rož – takšnih, kot je francoski ognjič, ki sije v oranžnordeči barvi in pri tem učinkovito odvrača škodljivce?