Superhrana kot domišljijsko ime

Zadnja leta lahko kot enega bolj očitnih prehranskih trendov opazujemo čedalje pestrejšo ponudbo tako imenovane superhrane. Specializirane police – tako v trgovskih centrih kot v bolj butičnih trgovinicah – se šibijo pod težo najrazličnejših dodatkov in superpreparatov, ki naj bi naše telo prepljusknili z antioksidanti, nas obvarovali pred kupom resnih bolezni, nas čudežno rešili odvečnih kilogramov ter nam za nameček še pokosili zelenico in pozdravili depresijo našega hrčka.

Obljubam in superlativom na etiketah teh imenitnih pogruntavščin ni ne konca ne kraja. Zato ni nerazumljivo, da potrošniki vse bolj posegajo po njih. V vročičnem tempu vsakdanjega življenja marsikdo od nas najde ravno dovolj časa za vse dolžnosti, razen za tiste do samega sebe, in zato se sliši obljuba, da nam bo par žlic posušenega superpraška iz kakega južnoameriškega gorovja povrnilo življenjske moči, še toliko bolj mamljiva. Dodaten motiv za nakup je, da pridejo ti čudežni preparati po navadi v paketu z dobro domišljeno marketinško zgodbo. Z njihovim uživanjem se lahko kupec neposredno priključi na kako dolgo in žlahtno tradicijo starodavnih ljudstev, nemara jo lahko s svojo potrošniško odločitvijo celo pomaga iztrgati pozabi.

A resnično življenje je žal le redko tako preprosto. Pozorni raziskovalec že takoj na začetku trči ob pomenljivo dejstvo, da pojem superhrana tako pravno kot znanstveno pravzaprav ne obstaja. Vsaj ne v resnih pravnih in znanstvenih debatah.

Kaj je ‘superhrana’?

Številni strokovnjaki so že opozorili, da gre predvsem za marketinško skovanko, s katero se čedalje bolj zmedenega in za zdravje zaskrbljenega potrošnika skuša prelisičiti v ne vedno najbolj premišljeno investicijo.

»Za pojem superživilo v živilski zakonodaji nimamo definicije,« so nam povedali na Upravi Republike Slovenije za varno hrano, »stališče uprave je, da ta pojem obravnavamo kot domišljijsko ime, kot ga določa tretja točka 1. člena Uredbe (ES) št.1024/2006. Gre za marketinško skovanko, ki naj bi poimenovala tako imenovana nekatera funkcionalna živila. Funkcionalna prehrana vključuje živila in živilske izdelke, ki izboljšujejo zdravje ter preprečujejo nastajanje morebitnih bolezni. Značilnost tovrstnih živil je, da so označena s prehranskimi in zdravstvenimi trditvami. Če so to odobrene trditve in imajo živila zanje tudi korektno izpolnjene pogoje za tovrstno označevanje, ni nobenih problemov. Se pa žal pogosto dogaja, da je označevanje in oglaševanje tovrstnih živil sporno, saj jim pripisujejo tudi zdravilne lastnosti, ki so lastne izključno zdravilom.«

Vse to seveda ne pomeni, da določena živila zdravju niso bolj koristna kot druga. Pomeni le, da moramo biti pri branju označb na ‘superživilih’ in preverjanju navedenih trditev še toliko bolj pozorni. Marsikateri čudežni prašek na naših policah ima namreč, če jo preračunamo na kilogram, povsem povprečno hranilno vrednost – vsaj kakšen od njih celo podpovprečno.

Še več, učinki so lahko za nekatere posameznike z že od prej načetim zdravjem celo kontraproduktivni. Znana britanska nutricionistka Petronella Ravenshear je tako recimo opozorila, da lahko jagode goji in kvinoja pri ljudeh z avtoimunskimi okvarami povzročijo resnejše težave ter v nekaterih primerih izzovejo celo artritis in bolezni ščitnice. Semena oljne kadulje pa naj bi pri občutljivih posameznikih lahko izzvala bruhanje oziroma dolgotrajno slabost. Mimogrede, tudi združenje britanskih nutricionistov je že večkrat opozorilo, da gre pri marsikaterem tovrstnem izdelku za zavajanje z vzbujanjem lažnih pričakovanj.

Je manj lokalna hrana res bolj super?

Ob tem velja ozavestiti, da je kot superhrano mnogo lažje tržiti eksotične in starodavne sadeže od daleč daleč stran. Kar zna v kupcu sčasoma vzbuditi prepričanje, da je zanj naša avtohtona slovenska hrana nekako manj blagodejna kot neprimerno bolj seksi konkurenca z Andov ali iz Burme.

A tako modrost naših prednikov kot moderna prehranska znanost trdita ravno nasprotno! Poučeni se namreč že dolgo zavedajo, da je za prebivalce določene geografske lege daleč najbolj primerna prav tam rastoča, lokalna hrana, ki je za povrh po navadi še cenejša in ji do naših krožnikov ni bilo treba prepotovati tisočev in tisočev kilometrov. Kdo si upa pri polni zavesti trditi, da ni naš slovenski, na ekološki način pridelani in pravkar iz zemlje potegnjeni slovenski korenček po vsebnosti vsaj enakovreden kdove kdaj požetim nutricionističnim biserom iz tujine? Ali da ima uvoženo ‘super’ jagodičevje zasoljeni ceni primerno tudi zasoljeno višjo vsebnost hranil od naših sicer ponižnih in ne preveč eksotičnih, pa kljub temu še kako zdravju koristnih jagod, borovnic in robid?

»Ko nas številni posamezniki ali prodajalci skušajo prepričati, kako koristna so za človeško telo superživila, je treba poudariti, da so pogosto še vedno najboljša izbira kar ‘čisto navadna’ lokalna superživila,« je prepričan dr. Igor Pravst, specialist za področje uporabe prehranskih in znanstvenih trditev. »Čeprav na primer z enim samim korenčkom več kot pokrijemo dnevne potrebe po vitaminu A, z nekaj špinače pa po vitaminu K, boste takšna živila težko našli na seznamu superživil. Ker je ponudbe ‘običajnih’ živil več, je konkurenčna tudi njihova cena, a tu so zaslužki žal nizki. Obratno mnogo višje cene dosegajo eksotična živila, ki pogosto niti nimajo kakšne posebne prehranske sestave. Takšna živila lahko predstavljajo zanimiv dodatek k prehrani, ki popestri okuse, ne morejo pa biti nadomestilo za pestro in uravnoteženo prehrano, sestavljeno iz običajnega sadja in zelenjave.«

Predpona je lahko tudi umestna

Še enkrat: namen tega prispevka ni odvrniti bralca od vsega, kar nam pozitivni vidiki globalizacije prinašajo na trgovske police. Vsaj nekatera tuja tako imenovana superživila so lahko še kako koristen dodatek k redni zdravi prehrani. Se nam je pa zdelo smiselno še enkrat poudariti, da nam noben instantni čudež, pa če je še tako zavit v meglice starodavne mistike, ne more nadomestiti pestre in uravnotežene prehrane, gibanja na svežem zraku, dovoljšne količine krepčilnega spanca ter konstruktivnih prijemov za blaženje stresa. S svojim telesom in dušo bomo vsakodnevno ravnovesje najlažje dosegli tako, da si bomo znali sestaviti svojo lastno mavrico kakovostne hrane – in prav nobenega razloga ni, da ne bi bila večina barv v tej mavrici slovenskega izvora!


Sorodni članki

Zaupanje v doma pridelano hrano je vedno večje

V Celjskih mesninah predelujejo goveje meso z znakom »izbrana kakovost – Slovenija«. Povedali so nam, zakaj so dodatne notranje in zunanje kontrole nujne, kaj vse preverjajo in kaj imamo od tega potrošniki.   Izdelki z znakom »izbrana kakovost – Slovenija«…

Več...

Na kakšen način so zadruge, vključene v shemo »Izbrana kakovost«, vpete v gospodarsko in naravno okolje

Zadruge so pomemben posrednik med rejci in trgovci. Večina zadrug, vključenih v shemo »Izbrana kakovost«, od svojih rejcev odkupuje vse pridelano meso in jim tako zagotovi stabilnost v tržni verigi. V naslednjem intervjuju nam je Mitja Vodnjov iz Loške zadruge…

Več...

INFOGRAFIKA: Različni kosi perutnine in kako jih uporabiti

Pri izbiri perutnine se nikar ne omejujmo na vedno iste kose. Belo perutninsko meso je sicer bolj priljubljeno, a temno je sočnejše in pri pripravi se ne izsuši tako hitro – ne postane pusto. Da v mesnici ne boste v…

Več...
Vas zanima naša super hrana in aktualno dogajanje v Sloveniji?
Ostani na tekočem