“Stvari se hitro spreminjajo!”

Poročilo z letošnjega Vegafesta v Ljubljani

Enkrat na leto je nedelja v ljubljanskem Mostecu popestrena z velikim veganskim piknikom. V zadnjih desetih letih je prireditev doživela kar nekaj različnih inkarnacij, letos pa je bila pod krovnim nazivom Vegafest prvič organizirana v sodelovanju Slovenskega veganskega društva in Društva za osvoboditev živali. Kljub temu da jo je prirediteljem nekoliko zagodlo vreme, se je čez cel dan na prizorišču oglasilo krepko čez tisoč obiskovalcev, ki so lahko preizkušali tako globalno kot lokalno pridelane veganske dobrote na tridesetih stojnicah.

Veganstvo, naj spomnimo, je precej radikalna oblika vegetarijanstva. Če se vegetarijanci ustavijo pri abstinenci od mesa, se vegani iz etičnih in zdravstvenih razlogov odpovedujejo vsem živilom živalskega izvora – torej vsem mlečnim proizvodom, jajcem in celo medu. Mnenja o smiselnosti tovrstnega početja so znotraj zdravstvene stroke sicer zelo deljena, vendar je nemogoče zanikati, da je v razvitem svetu trend v strmem porastu. Po nekaterih podatkih naj bi število veganov v Nemčiji v zadnjih treh letih poskočilo kar za 800 odstotkov, tako da so veganski meniji po novem na voljo celo na uradni ponudbi Oktoberfesta. “Stvari se resnično hitro spreminjajo – tudi pri nas,” trdi Dani Sušnik, predsednik Slovenskega veganskega društva. “Če je še deset let nazaj bilo dejansko kar težko biti vegan, saj je bila izbira živil precej borna, je zgodba danes čisto drugačna. Brez pretiravanja lahko rečem, da imamo zdaj na voljo tako čudovito paleto zdravih in slastnih živil, da je lahko naš jedilnik precej bolj pester kot jedilnik marsikaterega vsejedca.”

Ko se je človek sprehodil vzdolž stojnic v Mostecu, se je lahko na lastne oči prepričal, da to drži. Svoje izdelke je prišlo sicer predstavit tudi kar nekaj uvoznikov, vendar je bila več kot polovica vseh razstavljavcev lokalnih pridelovalcev. Kje sploh začeti z naštevanjem tega, pod čimer so se šibile stojnice? Vsi možni sojini namazi, presne tortice, brezglutenski drobljenec, riževe palčke, zelo pestra ponudba enolončnic, razni beljakovinski koncentrati, karitejevo maslo, do zajčkov nežna kozmetika, veganski sladoledi in sadne kroglice, številni nadomestki za šunke in klobase, polnovredni keksi, brezmesni suši, multivsebni sokovi – za posebej ozaveščene in obenem premožne so bili na voljo celo veganski pasji keksi Zdrava tačka z okusoma banana-sezam-kokos ali krompir-origano-konoplja. “Najboljši dokaz, da gre trend gor,” je strnil Dani Sušnik, “bi bil najbrž ta, da je letos kljub obupni vremenski napovedi zmanjkalo stojnic. Kar nekaj pridelovalcev je na koncu žal ostalo brez. Ti, ki so prišli, pa se mi zdi, da so s prodajo zelo zadovoljni.”

Eden od slednjih je recimo Stanko Valpatič, ekološki kmetovalec s Ponikve, ki je na stojnici med drugim promoviral izjemno slastne namaze iz boba in čemaža. Da mu strank ne primanjkuje, priča podatek, da se je kljub težkim ekonomskim časom doma na kmetiji lotil krepkih investicij, ki naj bi mu v naslednjih par letih proizvodnjo povečale kar za petdeset odstotkov. “Ne, strank nam res ne primanjkuje,” je skromno skomignil z rameni, “vendar ne gre samo za to. Pri tej investiciji smo se predvsem trudili gledati v prihodnost. Zaradi prevelikega poudarka na živinoreji lahko namreč po našem mnenju sčasoma pride do splošne prehranske krize, torej velike tako globalne kot lokalne nestabilnosti in celo pomanjkanja. Proizvodnja kilograma mesa zahteva namreč ogromne količine vode in energije, tudi uradni podatki Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo pravijo, da živinoreja na globalni ravni proizvede več toplogrednih plinov kot ves svetovni transport … Potem pa je tu še marsikaj, recimo problem čedalje bolj strupenih izločkov vse te gojene živine, pa izsekavanje tropskega pragozda za pridobivanje vedno novih površin za pridelovanje krme. Tako da smo na naši kmetiji prepričani, da je naš princip kmetovanja na daljši rok edini vzdržni – torej edini, po katerem lahko Slovenija tudi v resnici počasi postane samooskrbna dežela.”

Iz zgoraj navedenih besed je mogoče jasno sklepati, da pri veganstvu praviloma ne gre samo za prehransko doktrino, temveč za precej širšo filozofijo, nekateri bi rekli ideologijo. In vegani sami tega nikakor ne skrivajo. Lep del razstavnega prostora na stojnicah je bil poln materiala, ki ni namenjen za prehranjevanje. S stojnic so obiskovalca pozdravljale najrazličnejše drameče brošure in inspirativne majice, podpisovale so se različne peticije, opozarjalo se je na trpljenje poskusnih živali po svetovnih laboratorijih, kupiti je bilo mogoče za manjšo knjižnico knjig (naslovi so se vrstili od sila benignih, kot je 88 prigod v kuhinji, do nemara vseeno nekoliko preveč ambicioznih, kot je Ozdravimo se zasvojenosti s hrano). Ne nazadnje se je na eni od stojnic predstavljala celo nova veganska politična opcija s sploh ne nerazumno platformo MIR – ZDRAVA HRANA – ČISTO OKOLJE in zelo realističnim sloganom POPESTRIMO VOLITVE 2014! Čez dan se je zvrstilo kar deset različnih predavanj, pokrit pa je bil širok nabor tem – od veganstva za navdušene tekače (dva namiga: višnjev sok za hitro obnavljanje mišične moči in lanena semena za omega 3 maščobne kisline!) do ‘Intrapsihičnih dejavnikov, ki vplivajo na izbor hrane’, o čemer je spregovoril doktor medicine Miloš Židanik. Predavatelji so si bili enotni, da je v zadnjih letih med ljudstvom sicer prišlo do znatnega ozaveščenja o pomembnosti kvalitetne prehrane, da pa mnogi, žal, še vedno ne razumejo, kako absolutno ključen je ta faktor za njihovo zdravje.

Dan v Mostecu je nasploh minil v izjemno prijetnem in prijateljskem duhu. Morda sta bila najboljša aspekta celega dogodka kovanje novih vezi in nesebično izmenjavanje informacij med dobromislečimi posamezniki. V kritičnem duhu pa moramo navesti, da so bile cene na stojnicah nasploh kar zasoljene, kar je seveda odraz realnih ekonomskih zakonitosti in pravzaprav jasno priča o tem, da je vegetarijanstvo, kaj šele veganstvo, v slovenski družbi še vedno izrazito manjšinski trend. A v odgovor na te pomisleke bi veljalo morda navesti mnenje gospe, ki je na eni od stojnic prodajala široko paleto sojinih namazov: “Ne gre za to, da je samo veganska zdrava hrana draga, v bistvu je glede na nivo tehnologije, ki ga imamo na voljo, danes, VSA zdrava hrana pošastno draga. Veljalo bi se vprašati, zakaj. In ljudje potem pogosto šparajo prav pri hrani – saj jih razumem, nekje je treba! – ampak problem je v tem, da potem zaradi tega pogosto zbolijo in morajo vse tisto, kar so prišparali na hrani, in še kaj več, porabiti za zdravljenje.”


Sorodni članki

Kako vemo, da je meso, ki smo ga kupili v trgovini, zares slovenskega porekla

Shema »izbrana kakovost« je edina nacionalna shema, ki nam zagotavlja slovensko poreklo osnovne surovine, višjo kakovost in stalne redne kontrole. Goveje in perutninsko meso, označeno z znakom »izbrana kakovost – Slovenija«, tako potrošniku zagotavlja rejo živali in predelavo mesa v…

Več...

Kdo in kako kontrolira mleko in mlečne izdelke z znakom »izbrana kakovost – Slovenija«

Zaščitni znak »izbrana kakovost – Slovenija« na mleku in mlečnih izdelkih pomeni višjo stopnjo kakovosti in se lahko pohvali s stoodstotno slovensko pridelavo in predelavo, z odlično mikrobiološko kakovostjo in s strogimi kontrolami. Marko Majer iz družbe Beaureau Veritas je…

Več...

Kontrolor sheme »izbrana kakovost – Slovenija« o postopkih nadzora in pridobitvi certifikata

Tako za pridobitev kot tudi ohranjanje znaka »izbrana kakovost – Slovenija« je potrebno veliko kontrol, saj se le tako lahko prepričamo o kakovosti izdelka in vzdržujemo visoke standarde. Na obisku v mlekarni Planika nam je kontrolor Marko Majer na praktičnih…

Več...
Vas zanima naša super hrana in aktualno dogajanje v vaši regiji ter v celotni Sloveniji?
Ostani na tekočem