Radič si je utrl pot na gurmanske krožnike

Pozna jesen in zima sta čas radiča, vrste solate, ki nas nahrani in ogreje v obdobju, ko ni dovolj druge zelenjave. Jedci radiča se praviloma delijo na dve skupini – eni prisegajo na karakteren, prvinski okus, drugim pa je ta pregrenek. Radič vsebuje veliko dobrega za naše zdravje, predvsem pa je ena redkih solat, ki si ji je uspelo izboriti mesto med gurmanskimi specialitetami.

Včasih na mizah revnih, danes specialiteta

Nekoč hrana revnih kmetov je danes svetovno znana gurmanska poslastica, za njeno pripravo pa poznamo na stotine receptov. Radič raste večinoma na poljih, dokler mu volje za to ne vzamejo prve jesenske meglice in oktobrski mraz. Pred njim se sicer zaščiti tako, da ponovno zapre svoje liste, a prej ko slej je tudi tovrstne zaščite konec.

Poznamo več vrst radiča, ki se razlikujejo po dolžini in barvi listov (zeleni, rdeči, vijoličasti, beli). Najbolj razširjena vrsta je Palla rossa, ki ima okrogle, vinsko rdeče liste. V Sloveniji imamo dve avtohtoni, prezimni sorti radiča: MONIVIP zelene in ANIVIP vinsko rdeče barve. V domači kuhinji nekoliko bolj poznamo solkanski ali goriški radič, ki oblikuje svoje liste podobno kot vrtnica, za vrhunsko kulinarično specialiteto pa velja cvet treviškega radiča.

Preprosta jed s prav nič grenko preteklostjo

Solata pikantnega okusa, ki si je utrla pot na gurmanske krožnike najboljših restavracij na svetu šele v zadnjih desetletjih, uspeva v Benečiji, Furlaniji – Julijski krajini in Trentinu v Italiji pa tudi pri nas na Primorskem in Goriškem. Leta 1860 jo je ustvaril belgijski agronom Francesco Van den Borre s posebno tehniko beljenja, s katero so temno rdeči listi dobili bele žile. Listi še rastočega radiča so podolgovati, temno zeleni in z vijoličastimi žilami – in prav te imajo izrazito grenak okus.

To solato ‘z značajem’ sicer sejemo poleti, prvi plodovi pa so na voljo v zgodnji jeseni. Poberemo jih, še preden postane prst preveč hladna. Kot pritiče domiselni človeški vrsti, znamo danes čas rasti podaljšati tako, da radič poberemo skupaj s korenom, zvezane šope solate pa nato položimo v vodo, ki ji je primešane nekaj prsti. Tako pripravljen radič nato v hladni vodi in temnih prostorih pustimo stati do petindvajset dni. Zaradi pomanjkanja svetlobe smo lahko po slabem mesecu priča pravemu malemu čudežu – novim poganjkom z vijoličastimi vršiči, ki jim pravimo tudi zimski cvet treviškega radiča.

Grenčico radiča lahko omilimo

Za radič je značilna posebna grenčica, ki jo lahko omilimo z namakanjem v mlačni vodi ali s sekljanjem, a ob predolgem izpostavljanju vročini s kuhanjem ali pečenjem rastlina izgubi kar nekaj zdravilnih lastnosti. Radič ugodno in spodbudno vpliva na našo prebavo ter krepi tek. Pa ne le zaradi svojih hranilnih sestavin, ampak tudi zaradi številnih slastnih receptov, ki so nam na voljo.

Goriški radič kot osnova izvrstnih jedi

Že v času avstro-ogrske monarhije so v cesarstvu slavili goriški radič, predvsem vrste goriška vrtnica, rdeči goriški radič in goriški kanarček. Iz njih so nastale izvrstne solate pa tudi slastne priloge in pečene ter kuhane jedi.