Ptujski lük: “Lük pa kruh pa je južina vküp!”

V sklopu prispevkov, kjer vam prek konkretnih živil predstavljamo sheme kakovosti za kmetijske pridelke in živila, tokrat predstavljamo ptujski lük. Ta sočna in zmerno ostra sorta čebule se na evropski ravni ponaša z označbo zaščitena geografska označba (ZGO). To seveda ni nobeno naključje, saj gre za avtohtono sorto, ki jo na Ptujskem polju pridelujejo že več kot dvesto let.

To preprosto, a vseeno samosvoje živilo že ves ta čas daje pridih domačnosti številnim jedem. Ptujski lük prepoznamo po značilni rdeče rjavi barvi zunanjih listov, beli in vijolično rdeči barvi mesa in srčasto-ploščati obliki. Sama čebula izhaja iz Azije, od koder se je preko Italije razširila v srednjo Evropo. Območje pridelave ptujskega lüka pri nas obsega ravninski del Ptujskega polja, ki leži med reko Dravo in obronki Slovenskih goric.

O zgodovini in pridelovanju žal ne obstaja ravno bogastvo pisnih virov, saj so Ptujski lük vedno gojili najbolj preprosti ljudje. Največ je o njem napisal Anton Ingolič v nekaterih krajših zgodbicah in v romanu Lükarji, ki ga je napisal po pripovedovanju še živečih veteranov pridelovanja te naše imenitne avtohtone sorte. Iz obstoječih pisnih virov je mogoče sklepati, da se je pridelovanje začelo v Dornavi, se od tam razširilo po Ptujskem polju, naprej v Mezgovce in v Moškanjce. Poznavalci pravijo, da včasih ni bilo kmetije brez z lükom zasajenega polja; ob dobri letini je lahko družina z enim samim prodanim vozom čebule preživela vso zimo. Po pripovedovanjih starih lükarjev si je podjeten kmet na desetih arih lahko pridelal dovolj za štipendijo, s katero je zaključil šolanje!

Najbrž je glavna specifika ptujskega lüka ta, triletni način pridelave. A to seveda ni edina posebnost. Suho podnebje ob dozorevanju in plitva, peščena, s hranili slabše založena tla sta glavna vzroka, da je sorta razvila ostrejši okus kot kaka konkurenčna čebula. Za ptujski lük je značilna srčasto-ploščata oblika, njegov ekvatorialni premer mora znašati najmanj štirideset milimetrov, poleg rdeče rjave do svetlo rdeče barve zunanjih listov in belega mesa z vijolično rdečim pridihom pa je značilno dejstvo, da dotična čebula ob kuhanju zelo hitro razpade.

Kako pa je z zdravilnimi učinki te naše princese med čebulami? Ljudsko izročilo čebulo med drugim uvršča med naravne antibiotike: skozi zgodovino so ga uporabljali tako za zbijanje temperature kot pri pikih os. “Pridelava naše čebule temelji na slovenski avtohtoni sorti čebule ptujska rdeča, “ponosno pokima Miran Klinc, predstavnik pridelovalcev ptujskega lüka, “in ptujska rdeča vsebuje dva- do trikrat več suhe snovi od hibridne čebule, v njeni suhi snovi pa najdemo visoko vsebnost naravnega antioksidanta kvercetina.” Kvercetin, naj pojasnimo, je najmočnejši antioksidant iz skupine flavonoidov, ki delujejo na proste radikale v telesu – in tudi zato ptujski lük deluje še posebej pozitivno na želodec in črevesje.

“Z gotovostjo lahko rečemo, da je naša čebula vir dobrega!” je nedvoumen gospod Klinc. “Ptujski lük je hrana, začimba in zdravilo! Stalne kontrole, tako notranje kot zunanje, omogočajo tisto pravo kakovost. Dodal bi še, da ptujski lük ročno pobiramo, prebiramo in pakiramo. Pridelava temelji na principih integrirane pridelave zelenjave, torej je raba pesticidov omejena, tako kot je tudi uporaba mineralnih gnojil. Pravzaprav bi lahko rekli, da mineralnih gnojil skoraj ne uporabljamo!”

Vse to so gotovo močni argumenti v korist s certifikatom podprti kakovosti, ki sliši na ime ptujski lük. Za konec naj povemo, da je bil postopek zaščite na ravni Evropske unije uspešno zaključen decembra 2011, s čimer je ptujski lük dejansko postal prva slovenska zelenjava z zaščiteno geografsko označbo.

V upanju, da smo vas prepričali, da se vsekakor splača staviti na ročno pridelani, prebrani in pobrani ptujski lük, se poslavljamo s simpatičnim rekom, ki je zaznamoval že marsikatero ptujsko žetev: “Lük pa kruh pa je južina vküp!”


Sorodni članki

Kako najraje pripravite ozimnico?

Vroče in sušno poletje se je prevesilo v hladno jesen in dnevi so postali krajši od noči. Prišla je sezona obiranja sadja. Kljub nižjim temperaturam pa je še vedno na voljo nekaj vrtnin, kot so zelje, paprika, korenček, cvetača, por, bučke, čebula,…

Več...

Naš super grah

Verjetno bi težko našli vrt, na katerem ne gojijo te res nezahtevne stročnice. Enostavna je za vzgojo in obilno obrodi. Sezona rasti lahko traja vse do začetka zime. Po priljubljenosti med stročnicami se grah verjetno umešča na drugo mesto takoj za fižolom.…

Več...

Naš super paradižnik

Med najbolj priljubljene vrtnine v domačih vrtovih verjetno sodijo paradižniki. V Sloveniji lepo uspevajo različne sorte. Avtohtoni paradižnik val, ki je izboljšano volovsko srce, se ponaša z velikimi plodovi srčaste oblike, ki so zelo mesnati in sočni, nepravilnih oblik, imajo…

Več...
Vas zanima naša super hrana in aktualno dogajanje v vaši regiji ter v celotni Sloveniji?
Ostani na tekočem