Označbe na živilih kritičnemu potrošniku lahko veliko povedo

Vsi smo v trgovini že opazili nakupovalce,  ki povsem odklopljeni blodijo med policami in brez razmisleka, avtomatično v voziček nalagajo, kar jim prvo pride pod roke ali  česar so navajeni. Priznamo lahko, da smo se tudi sami že kdaj zdramili iz takšnega razpoloženja šele takrat, ko je naš malček v voziček hotel podtakniti največjo vrečo čipsa. Vendar je škoda, da nakupujemo tako. Na pakiranjih živil se namreč nahaja veliko informacij, ki nam lahko pomagajo sprejeti dobro nakupno in zdravju koristno prehransko odločitev.

O tem, katere informacije najdemo na označbi živil in zakaj so pomembne, smo se pogovarjali z  dr. Elizabeto Mičović z Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Strokovnjakinja za področje varne hrane, prepoznavanje nevidnih tveganj in varstvo potrošnikov je tudi strastna zagovornica zagotavljanja in predvsem uveljavljanja pravic potrošnikov do varnosti, obveščenosti in izbire.

Označb in informacij na živilih je res veliko, včasih kar preveč za potrošnika. So res vse nujno potrebne?

V prvi vrsti moramo razlikovati med obveznimi in prostovoljnimi označbami na živilih. Najpomembnejše obvezne označbe so, skladno z Uredbo 1169/2011, ime izdelka, seznam sestavin, neto količina živila, datum minimalne trajnosti ali datum uporabe, podatki o alergenih, od decembra lani tudi podatki o hranilni vrednosti in druge. Morda se vse to sliši kot dolgočasna in nepotrebna birokracija, a v resnici so to zelo praktične informacije. Pomagajo nam načrtovati svojemu življenjskemu slogu primerno in zdravo prehrano. Tega ne bi smeli jemati z levo roko, saj je od hrane, ki jo uživamo, močno odvisno naše zdravje, optimalno delovanje našega organizma in pri otrocih tudi rast in razvoj. Zato menim, da so te  nujno potrebne in zelo koristne, je pa od nas samih odvisno, ali jih bomo s pridom uporabili ali prezrli.

Omenili ste tudi prostovoljne označbe, katere so te?

Med prostovoljne označbe sodijo znaki različnih shem kakovosti, prehranske in zdravstvene trditve ter različne trgovske označbe. Tudi te nam veliko povedo o izdelkih in dopolnjujejo ‘zgodbo’, ki nam jo govorijo obvezne označbe.

Pa lahko prostovoljne označbe vsak uporablja za svoje izdelke?

Nikakor! Vzemiva najprej pod drobnogled označbe kakovosti, ki jih podeljuje država ali EU. Te se običajno nanašajo na določeno posebnost izdelka, ki je posledica tehnološkega procesa, načina pridelave ali predelave, posebnega recepta, okusa ali kakšne druge kakovostne lastnosti. Seveda si proizvajalec to posebnost želi sporočiti potrošniku in si to zaradi prizadevanja za višjo kakovost izdelka tudi zasluži. Na drugi strani pa ima potrošnik pravico, da je seznanjen s temi informacijami in z možnostjo izbire bolj kakovostnega izdelka. Zato imamo različne sheme kakovosti, v katere lahko proizvajalci vključijo svoje izdelke. Seveda so vse strogo regulirane, pogoji so natančno določeni, izpolnjevanje predpisanih pogojev za pridobitev in ohranjanje certifikatov pa preverjajo  izbrane certifikacijske hiše.

Pravite, da obstaja več shem kakovosti. Ni to preveč?

Hrana ni kot hotel, ko nam število zvezdic pove, kar moramo vedeti o kakovosti. Živila so lahko  zelo kompleksna in morajo biti varna, kakovost hrane pa je lahko različna. Vidikov kakovosti je več,  zato je povsem nemogoče vse zajeti z eno shemo kakovosti.

Katere pa so sheme kakovosti, ki jih imamo v Sloveniji?

Imamo štiri sheme kakovosti, opredeljene na ravni EU. To so zaščitena geografska označba (denimo kraški pršut), zaščitena označba porekla (denimo kočevski gozdni med) in zajamčena tradicionalna  posebnost (denimo prekmurska gibanica) in ekološka pridelava. Te sheme kakovosti omogočajo zaščito kmetijskih pridelkov in živil na celotnem trgu EU. Poleg teh pa imamo še štiri nacionalne sheme kakovosti, ki so opredeljene z nacionalno zakonodajo. Prepoznamo jih po znaku »višja kakovost«, »integrirana pridelava« ter »dobrote z  naših kmetij«. Najnovejšo nacionalno shemo kakovosti pa predstavlja nov zaščitni znak »izbrana kakovost – Slovenija«. Ta znak zagotavlja, da je mleko pridelano in predelano v izdelke v Sloveniji. Pri perutnini ta znak zagotavlja, da so bili piščanci zvaljeni in rejeni v Sloveniji ter da so bile vse faze predelave mesa v izdelke izvedene v Sloveniji. Pri govejem mesu pa znak trenutno potrošniku zagotavlja, da je bila žival vsaj 90 dni rejena v Sloveniji  in je bila predelava mesa izvedena v Sloveniji. Pri govejem mesu je vzpostavljeno prehodno obdobje reje osmih let, ki se postopoma časovno veča. Po osmih letih bodo z znakom izbrana kakovost Slovenija označeni proizvodi iz mesa, ki je bilo v celoti pridoboljeno od živali, rojenih, rejenih in predelanih v Sloveniji. Prehodno obdobje je bilo vzpostavljeno z namenom stimuliranja slovenskih rejcev govedi, da povečajo delež rejenih živali v Sloveniji. Nadalje imajo taki proizvodi posebne lastnosti, ki vplivajo na višjo kakovost in so dodatno kontrolirani s strani certifikacijskih organov.

Ampak s strani države regulirane sheme kakovosti niso edine označbe kakovosti na živilih.

Res je, poznamo še nekaj označb različnih organizacij, denimo znak Varuje zdravje Društva za zdravje srca in ožilja, znak Kupujem slovensko Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij, Inštitut za kontrolo in certifikacijo Univerze v Mariboru pa je razvil zaseben standard Pridelano/proizvedeno brez GSO – brez gensko spremenjenih organizmov. Tudi živila, ki nosijo te označbe, morajo izpolnjevati določena merila,  ki morajo biti skladna z zakonodajo, komuniciranje prednosti teh izdelkov pa mora potekati brez zavajanja potrošnika.

Kaj pa označbe ekološko pridelanih živil? Tudi teh je kar nekaj.

Tako je. Tudi tu so izdelki označeni z nacionalnim zaščitnim znakom in EU znakom, poleg njiju pa obstajajo še trgovske označbe ekološko pridelanih živil (denimo Natur Pur ali Natur aktiv) in nekaj zasebnih znakov, denimo Biodar Zveze združenj ekoloških kmetov Slovenije in mednarodna blagovna znamka Demeter za ekološke pridelke oziroma živila, ki so pridelana in predelana po biodinamični metodi.

Kako naj se torej potrošnik znajde med vsem tem, kaj nam svetujete?

Postati moramo aktivni in informirani potrošniki. Ponudba hrane je danes tako velika in tako raznolika, da si enostavno moramo vzeti čas za pridobivanje informacij o njej.  Za to imamo veliko možnosti. Kot sva omenili na začetku, nam je veliko informacij na voljo že na pakiranjih samih izdelkov. Podrobnosti najdemo na spletu, lahko se včlanimo v katero od potrošniških organizacij, tudi trgovci nam lahko nudijo informacije. Poleg tega si pri načrtovanju prehrane in nakupovanju živil ne smemo dopustiti, da pademo v rutino. Takrat namreč nehamo biti pozorni. Odgovornosti za to, kaj bomo dali v nakupovalni voziček, ne moremo prelagati ne na državo ne na živilsko industrijo. Odločitev je samo naša, zato je na nas, da informacije poiščemo. Tako država kot Evropska unija si z zakonodajni določbami glede označevanja živil  prizadevata za zagotavljanje potrošnikovih pravic do obveščenosti in do izbire. Kot potrošniki si moramo torej odgovoriti na vprašanje, ali bomo neosveščeni tavali po trgovini ali pa bomo ti pravici izkoristili kot orodje za bolj zdravo in kakovostno prehrano sebe in svojih najbližjih.