Od ajdneka do žlinkrofov s kajžerco | Zgodbe o naši super hrani

Od ajdneka do žlinkrofov s kajžerco

Pogovor z Anko Peljhan, gonilno silo projekta Kuhna pa to, kjer šolarji tekmujejo v pripravi starodavnih slovenskih jedi

Zdaj imate za sabo že dovolj tekmovanj, da ste lahko ugotovili, kaj v vaši kuhni zares šteje. Katere so torej glavne veščine, ki zmagovalce ločijo od zgolj nadarjenih?

Oh, zmagovalci so zame prav vsi! Za zmagovalce jih v mojih očeh naredi že dejstvo, da se sploh odločijo sodelovati. Pred njimi je namreč izjemen izziv, da si upajo prijeti kuhalnico in svoje izdelke dati v javno presojo velikim chefom, ki sestavljajo našo komisijo. Za nameček pa morajo to početi še pred novinarskimi kamerami in fotoaparati. V treh letih so mnogi izmed njih dosegli res fenomenalen napredek v mojstrenju tako svojih kuharskih veščin kot poznavanja tradicionalne slovenske kulinarike. In to slednje je ključno, saj bodo prav ti otroci tisti, ki bodo znanja prenesli na mlajše. Da sploh ne govorim, kako si razširijo obzorja svojega tipičnega jedilnika … Mnogi od njih ne bi prej niti povohali kolerabe ali zelene, zdaj pa take žlahtne surovine redno uporabljajo in z njimi navdušujejo celotno generacijo! Zato, in še zaradi marsičesa, so zame vsi zmagovalci. Res neverjetno, kako ti pogumni mladi ljudje, ki so za večino v izhodišču »le osnovnošolci« brez kuharskega predznanja, s svojimi podvigi navdušijo strokovno javnost, ki ob nekaterih njihovih dosežkih kar onemi. Ljudje, ki so poskusili na naših tekmovanjih pripravljene jedi, so mi že rekli, da je šlo za presežke, kakršne si lahko po navadi privoščijo le v najboljših gostilnah.

Kaj odloča o dejanskih zmagovalcih? To je na hitro zelo težko razložiti. Gre za podrobnosti, malenkosti, ki štejejo le v »visoki« kuhinji. In to se mi ne zdi pravično, zato se intenzivno ukvarjam z razvojem novega načina ocenjevanja, ki bi nagradil vse ali vsaj veliko večino. Ponavljam: prav vsi si namreč zaslužijo poklon. Osnovni cilj projekta je tako ali tako izrazito izobraževalne narave. V skupini imaš vedno tako bolj nadarjene kot manj nadarjene … Vendar to v resnici ne šteje, saj mora skupina delovati kot celota, kar je že samo po sebi lep dosežek.

Zanimivo je, da so morali biti tekmovalci med drugim tudi pravi mali kulinarični detektivi. Da so izvohali posebej domiselne starodavne recepte, so morali, recimo, angažirati najstarejše prebivalce vasi, sestavljati razpadajoče liste starih kuharskih knjig, brskati po podstrehi … Ta del je bil vsaj za nekatere najbrž še posebej zanimiv?

Projekt prav res promovira medgeneracijsko komunikacijo, ki ne sme in ne more biti le prepisovanje receptov. Naš namen je negovati odnos pravnukov s prababicami, ki jim lahko zaupajo, kako so jih dolgo nazaj njihove prababice učile prvih kuharskih veščin … Recimo, kakšno zvijačo uporabiti, da bo testo mehko kot maslo, da bo imela enolončnica tisti popolni okus, kako se pravilno zavije štrudelj, zakaj popariti ajdovo moko in točno koliko mora čebula porumeneti za res vrhunski končni rezultat. Proces raziskovanja nasploh sodi med otrokove najljubše aktivnosti. Odkrivanje skrivnosti, povezanih s hrano, pa sproži motivacijo za nadaljnje delo. Odkritja, do katerih pridejo otroci med prej omenjenim detektivskim delom, so tako zanimiva, da si jih bo marsikdo od njih zapomnil za celo življenje.

Kateri recept, ki so ga mladi tekmovalci doslej predstavili, je bil po vašem osebnem okusu najbolj zanimiv, najbolj domiseln?

Tukaj bi jih bilo treba navesti vsaj 50! To, kar se je zgodilo letos, je res neverjetno. Otroci so namreč segli do dna vreče pozabe, oživeli neverjetne recepte, povezane z lokalnimi tipičnimi ali doma pridelanimi sestavinami, divjimi travami ali v obdobju obilja zavrženimi sestavinami … Res, naša letošnja letina je presegla pričakovanja tako vseh mojstrov in strokovnjakov kot tudi moja. Naj naštejem le nekaj najbolj bleščečih primerov: mirenski praznični štrukelj, višča, prisiljeno zelje, sirkova pogača s figami, kropec, ljubljanske pehtranove palačinke, žabja vinska juha, v mleku pečeni ajdovi štruklji, jabkofžu, ajdnek, pavrški piskr, kruhovci na župci, aleluja, kostelski štruklji, komarada, ješpren s suhimi tepkami, bohinjska trdinka s kislim mlekom, smetenjak, češplovc, kroparska žonta, dražgoški kruhki, jurjeva kapa, forflčova juha, koruzjača, slivova juha, zdrobov tamerl, gibice, mastni kuljnji, ubrušena župa z runklom, poprtnik, raguške, žlinkrofi s kajžerco in trničem, firštov divjačinski golaž, zaroštani makaroni … Brez skrbi, prav vsi bodo izšli v knjigi, ki izide po vsakem projektu, saj bi bilo take recepte škoda zavreči! Do sedaj smo vlaku pozabe iztrgali več kot 600 starih receptov, postopkov in opisov jedi!

Čutite, da ste s projektom dosegli svoje izhodiščne cilje? Kakšni so vaši načrti? Imate v mislih še kakšne izboljšave?

Z veseljem lahko potrdim, da smo cilje dosegli že s prvim projektom. Zdaj jih le še presegamo in nadgrajujemo. Kot že povedano, so otroci projekt vzeli povsem za svojega in pridobljeno znanje z veseljem uporabljajo. To pomeni, da ne kuhajo le na tekmovanju, temveč tudi doma. Po novem hodijo po svetu z odprtimi očmi in ušesi, da lahko nadgrajujejo svoje znanje in nastopajo v vlogi mentorjev mlajših. Veste, v osnovnošolskih letih je človek najdovzetnejši za sprejemanje informacij in večina si prav v tem obdobju začrta nadaljnjo pot.

Načrtujemo dvig splošnega nivoja, k sodelovanju pa želimo privabiti še več strokovnjakov in na ta način nadgraditi znanje naših mladih tekmovalcev. S podporo Ministrstva za kmetijstvo in okolje se nam je odprla marsikatera nova možnost.

Med druženjem s slovenskimi otroki ste nedvomno zelo dobro spoznali cele generacije in predvsem njihove prehranjevalne navade. Kaj bi svetovali staršem, ki želijo izboljšati jedilnik svojih otrok? Kako jih bodo v spremembe najlaže prepričali? Kako lahko zdrava, polnovredna hrana naših babic tekmuje z eksplozijo hitre hrane, ki temelji tako rekoč samo še na grotesknih dozah sladkorja in soli?

Res je, eden od ciljev projekta je bil tudi spreminjanje otrokovih prehranjevalnih navad. Nasploh opažam veliko razliko med otroki z vasi in tistimi iz večjih mest. Vaško prebivalstvo je veliko bolj nagnjeno k uživanju lokalne in doma pridelane ali vsaj obdelane hrane – tam je občutno manj obratov s hitro prehrano ali picerij. Vaški otroci so neprimerno bolj navajeni jesti zelenjavo ali sadje ter ceniti domače kvalitetno meso ter ne pretirano predelane mlečne izdelke. V mestu je drugače in te navade je veliko težje spremeniti, ko je pa vendar na vsakem koraku na voljo kakšna hrana v vrečki ali konzervi, katere okus oziroma umetno dodane sestavine vabijo po »še«.

Rekla bom takole: najprej bi bilo treba vzgojiti starše. Z dobrim zgledom moramo svoje varovance usmeriti na pravo pot, jim nuditi hrano, povezano z naravo in trenutnim letnim časom ter jih tudi poučiti, zakaj je to zanje ne samo dobro, temveč nujno. Spremeniti se moramo v dobre psihologe, ki otroka v kuhinjo ne silijo, temveč jo napravijo dovolj vabljivo, da si vstopa zaželi sam. Nedopustno je, da se mora tako veliko otrok zatekati v trgovino po sendvič ali v obrate hitre hrane. Kuhajmo vendar skupaj in vsi bomo bolj veseli in zdravi! Priprava hrane je namreč obred, ki povezuje družino, spodbuja h kvalitetnim pogovorom in reševanju problemov. Zaupati otroku v kuhinji določene odgovornosti v skladu z leti in sposobnostmi je lahko izjemen motivator k nadaljnji kulinarični rasti. In ne pozabimo, da še danes velja dejstvo, da tisti, ki zna kuhati, izpade »frajer« pred prijatelji. Lahko se pohvalim, da pri nas združujemo kar nekaj s psihologijo podprtih prijemov. Ko na koncu otroci zmažejo cel lonec kolerabne juhe ali prosene kaše s suhimi slivami, zastane dih tudi ravnateljicam osnovnih šol. Takih jedi si vendar otroci sicer nikoli ne bi pripravili za malico, kajne? Ampak ko ti je enkrat všeč to, kar skuhaš sam, industrijsko izdelana hrana zelo hitro izgubi velik del svoje mamljivosti!


Sorodni članki

Tradicionalni slovenski zajtrk navdih za sladko mojstrovino v oddaji MasterChef

V posebni oddaji priljubljenega kuharskega tekmovanja MasterChef so bili tekmovalci postavljeni pred zanimiv izziv, ki ga je zasnoval priznani slovenski chef Jure Tomič. Sestavine, ki so običajno del tradicionalnega slovenskega zajtrka, so tokrat postale osnova za inovativno sladico. Tekmovalci so…

Več...

Dan sajenja medovitih rastlin 2024

V soboto, 23. marca 2024, se bo odvil že tradicionalni »Dan sajenja medovitih rastlin«. Dogodek je nastal na pobudo Čebelarske zveze Slovenije skupaj s čebelarji in okoljevarstveniki po vsej državi. Na ta dan, ki združuje ljubitelje narave in zagovornike trajnostnega…

Več...

Oznaka »Izbrana kakovost – Slovenija« bo predstavljena v oddaji MasterChef

Letošnjo pomlad bo televizijska oddaja MasterChef Slovenija postregla z edinstveno novostjo. V sodelovanju z Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter ključnimi kmetijskimi sektorji – meso, mleko in sadje – bo v deseti sezoni oddaje posebna pozornost namenjena shemi »Izbrana…

Več...

Kako posaditi sadno drevo?

Pomlad je poleg jeseni pravi čas za sajenje, zato lahko svoj vrt ali sadovnjak obogatite s katero izmed avtohtonih sort sadnega drevja. Glede na smernice agronoma Adrijana Černelča smo pripravili nasvete, kako pravilno posaditi sadno drevo. Začne se pri izbiri…

Več...
Vas zanima naša super hrana in aktualno dogajanje v Sloveniji?
Ostani na tekočem