Ni vedno vse, kot se zdi – preverjajmo poreklo in sestavo živil

Vsak teden zagotovo vsaj enkrat gremo v trgovino po hrano. Tam nas pričaka na stotine lično urejenih polic, na katerih se za našo pozornost bori na tisoče proizvodov, ki jih opisujejo lepo zveneče besede, kot so zdravo, krepčilno, slastno, domače. A naj nam lepa embalaža nikar ne odvrne pozornosti od ključnih vprašanj, ki si ju moramo zastaviti: “Je živilo, ki ga držim v rokah, koristno za moje zdravje?” in “Ali kupujem živilo znanega porekla?”

Hrana nas nahrani, deklaracija nas z njo seznani

Označba ali deklaracija je tisti mali, a pomemben delček embalaže, ki mora potrošniku povedati dejstva o živilu. Nagovarja naš razum, ne čustev. Čeprav obvezne, pa so žal označbe na živilih nemalokrat pomanjkljive ali dvoumne. Zato je pomembno, da znamo potrošniki poiskati bistvene sestavine označbe takoj, ko izdelek primemo v roke.

Izbira je naša, sestavine in hranilna vrednost živil pa naj bodo osnova za odločitev

Predpisi v EU so natančni, označevanje hranilne vrednosti živila pa je na predpakiranih živilih po novem obvezno (Uredba EU št. 1169/2011). Na seznamu morajo biti vse sestavine, navedene po padajočem vrstnem redu glede na maso, ki je v živilu. Bolj proti koncu seznama so v bolj predelanih in dlje obstojnih živilih pogosto pod nenavadnimi imeni navedeni aditivi, ki so lahko označeni z imenom ali številko E.

Skrite sestavine v živilih

Označba potrošniku omogoča, da izbira za svoje zdravje najkoristnejša živila oziroma da mu informacije dajo možnost izbire. Posamezne istovrstne izdelke lahko primerjamo med seboj npr. po vsebnosti soli, dodanega sladkorja, vsebnosti določenega vitamina (npr. vitamina B12) ali minerala (npr. kalcija) glede na priporočeni dnevni vnos snovi ali elementa. Isto živilo je lahko zelo neprimerno za npr. sladkornega bolnika in popolnoma običajno za drugega, pravijo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, okolje in hrano.

Strokovnjaki v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano poudarjajo tudi, da naše telo ne potrebuje dodanega sladkorja v živilih (npr. v kruhu, piškotih, pecivih, sladkih pijačah, sokovih, sadnih jogurtih ipd.). Prav pri teh je sladkor velikokrat najviše na seznamu sestavin – le preverite. Enostavni sladkorji hitro preidejo v kri in so za človeka, ki se normalno giblje oziroma pri delu sedi, škodljivi. Poleg tega predstavljajo le dodaten vnos “praznih” kalorij v telo. Ko preverjamo označbe na živilih, torej velja usmeriti pozornost tudi v rubriko “ogljikovi hidrati” in zraven na zapis “od tega sladkorji”. Če niste ravno zelo aktiven športnik ali vam tega nista predpisala zdravnik oziroma nutricionist, se živilom z dodanim sladkorjem raje odrecite.

Razlikujmo poreklo in proizvajalca

Oznaka o državi porekla izdelka je vezana na državo, v kateri je bila opravljena zadnja faza proizvodnje določenega izdelka. Potrošniki imamo tako lahko na voljo podatek o poreklu končnega izdelka, ne pa nujno tudi podatka o kraju izvora surovine. Ponudniki pogosto poiščejo iznajdljive načine, da izdelek tržijo kot domač, naraven, lokalen, čeprav to le delno drži. Zato izbirajmo izdelke s preverjenim poreklom in s pravilno označbo porekla, kot to določa Uredba EU št. 1169/2011.

Star latinski pregovor pravi: Kar delaš, delaj preudarno in misli na razplet. Kot potrošniki torej prevzemimo odgovornost za to, da izvemo, od kod hrana prihaja in ali je koristna za naše zdravje. Branje označb na živilih je namreč koristno predvsem za nas same.