Naša super buča

Prišla je jesen in z njo buče. Za to obdobje leta so značilna številna obolenja – nadležni prehladi, različne viroze in podobne neprijetnosti. Zato je morda ravno jeseni še posebej pomembna raznovrstna in uravnotežena prehrana, s katero bomo okrepili imunski sistem.

Nekatere snovi so za polno formo našega imunskega sistema pomembnejše kot druge. Mednje bi po mnenju dr. Krefta (z njim smo se pogovarjali lani)  lahko uvrstili vitamin A, vitamin B6, vitamin B12, vitamin C, vitamin D, folno kislino, selen, cink, baker in železo.

Buče so zelo cenili že naši predniki, saj so vsestransko uporabne tako v prehrani ljudi kot tudi živali. »Slovenci smo imeli do buč vedno poseben odnos, saj smo skozi težko zgodovino znali ceniti živilo, pri katerem tako rekoč ni odpada. Meso buče se poje, kar ostane na njivi, je za gnojilo, iz semena stisnemo olje, ostanki pri stiskanju pa so zaradi visoke vsebnosti beljakovin zelo iskana krma za živali.« je v prispevku, v katerem opisujemo koristi uporabe bučnega olja, pojasnil Gorazd Kocbek.

Bučno meso je bogato z vitaminom C, beta-karotenom – provitaminom A, vitaminom B6, folatom in kalijem. Poleg teh, buče vsebujejo tudi druge biološko aktivne snovi, kot so polisaharidi, steroli in beljakovine. Zaradi vsebnosti antioksidantov podpirajo zaščitne mehanizme telesa proti oksidativnemu stresu, pri katerem nastajajo prosti radikali.

V bučah so semena, bučnice, ki so izvrsten prigrizek ali dodatek jedem. Posušeno seme vsebuje 35–55 % maščob, od tega 17 % nasičenih, 22 % enkrat nenasičenih in 61 % večkrat nenasičenih maščobnih kislin, kar predstavlja dokaj ugodno maščobno-kislinsko sestavo.

Bučnice uporabljamo tudi za bučno olje. To vsebuje veliko mineralov, vitamina E in fenolnih snovi. V trgovini posezite po tistem z zaščiteno geografsko označbo. Ta shema kakovosti tako označene kmetijske pridelke in živila s točno določene pokrajine ali kraja predstavlja kot tiste, ki jih odlikujejo posebna kakovost, sloves in druge značilnosti geografskega območja.

Poznamo več vrst buč, ki jih glede na čas zorenja in način uporabe ločujemo v poletne in zimske sorte. Najbolj znana je navadna buča, ki se najpogosteje uporablja za krmo in kot obvezna oprema za noč čarovnic. Njeno meso je vodeno in ne najbolj okusno. Velika buča slovi po rekordih v teži in okusnimi zimskimi oranžnicami, kjer je najbolj poznana sorta hokaido. Muškatne buče pa so pozimi najbolj vzdržljive.

Buče v prehrani

Nekatere buče (hokaido) se lahko uživajo skupaj z lupino, ker imajo mehko lupino, druge pa lahko kar izdolbemo z žlico ali olupimo, ker imajo debelejšo, voščeno lupino. Če pečemo kose buč, jih spečemo z lupino vred in jo odstranimo pred ali med jedjo.

Posebej dobre so v raznih bučnih juhah, lahko jih spečemo in uporabimo kot alternativo pečenemu krompirju ali ocvrtemu krompirčku, oziroma jo pripravimo kot prilogo. Imajo lahko rahlo sladkast okus in aromo po oreških, zato jih lahko uporabimo tudi v sladicah.

Na povezavi pa preberite naš recept za bučni zavitek ali bučno juho.

Zanimivosti:

V Prostem slovarju žive slovenščine zasledimo dvopomensko rabo prodajanja buč. V pogovornem jeziku to izrečemo, kadar nekdo pripoveduje nekaj, česar mu ne verjamemo.

Na letošnjem sedmem državnem tekmovanju za najtežjo bučo je zmagala buča velikanka, ki je dosegla kar 639 kilogramov. Iz Koroške vasi jo je pripeljal Uroš Fifolt. Po njegovih besedah letos ni bilo pravo leto za buče velikanke, saj je bilo poletje sončno in brez padavin, septembra pa je ves čas deževalo. »S kaljenjem semen začnem vsako leto okoli 10. aprila, nato pa sadike posadim v mini rastlinjake. Če je vreme slabo (sneg , mrzlo) pa rastlinjake ogrevam . 15-20 C. Gojil sem dve buči. Zemlja je dobro pognojena, poleg vode pa so potrebne tudi magične stvari za rast.«