Naša slana dediščina

Kako bi lahko na portalu za promocijo dobre lokalno pridelane hrane spregledali tisto čudovito malo belo stvar, ki ji nekateri pravijo kraljica začimb? Skoraj brez vsakega drugega živila bi se sčasoma lahko navadili živeti, a le skušajmo si zamisliti življenje brez soli in zavedli se bomo njenega pomena za naš vsakdan. Tudi med solmi imamo Slovenci lastno domačo kakovost, na katero smo lahko ponosni: v Piranskih solinah, ki jih tvorijo Sečoveljske in Strunjanske soline, namreč pridelujejo tudi v tujini izjemno cenjeno sol. In to po kar sedem stoletij starem izročilu, saj pravijo, da se današnji postopek pridelave v vsem tem času ni bistveno spremenil.

Slovenska sol je sicer nekoliko dražja kot industrijska konkurenca iz tujine, a se investicija kupcu vsekakor povrne v zdravju. Ročno pridelana piranska sol namreč velja za visokokakovostno in z minerali še posebej bogato sol, ki je povrhu še brez vseh dodatkov. Nobeno naključje ni, da je izdelek od Ministrstva za kmetijstvo dobil tudi slovenski zaščitni znak za geografsko poreklo. Piranska sol vsebuje številne človeškemu organizmu potrebne mikroelemente in minerale, ki nastajajo v naravnem okolju – na petoli, posebni biosedimentni podlagi na dnu kristalizacijskih bazenov. V povprečju ima bogatejšo mineralno sestavo kot rafinirana morska sol, in kot kažejo neodvisna preverjanja, je tudi samo razmerje teh mineralov za človekovo zdravje primernejše kot pri marsikateri konkurentki.

Skrb vzbujajoč izpad

Ob vseh teh superlativih pa moramo navesti tudi en skrb vzbujajoč podatek: lani niso na Sečoveljskih solinah pridelali niti grama soli. Naš slovenski postopek ročne pridelave je namreč odvisen od vremena, a poletje 2014 je bilo tako deževno, da solinarji pravijo, da že več kot pol stoletja ne pomnijo takega. Kot bi šlo za kakšen urok, je dež padal v točno določenih časovnih intervalih, da je sproti razredčeval vodo v izhlapevalnih bazenih in tako preprečil nastajanje soli.

Na srečo kaže letos bistveno bolje. Kljub nekaj konkretnim nevihtam je piranskim solinarjem – skozi vse leto jih za soline skrbi okrog trideset – letošnje poletje namenilo kar nekaj suhega vremena. Ker je vreme za preostanek poletja še vedno nemogoče napovedati, so pri projekcijah celotnega letošnjega izplena sicer raje nekoliko previdni. A tudi ob tej previdnosti računajo na pridelek najmanj dva tisoč ton, lahko pa tudi tri tisoč ali celo več. Da so novice še toliko boljše, je videti, da bo tudi kakovost pridelka na zelo visoki ravni. Tudi ta namreč od leta do leta niha, odvisna pa je predvsem od tega, kako dobro je možno pripraviti solna polja v zimskem obdobju. Tudi to je odvisno od padavin ter še nekaterih drugih zunanjih dejavnikov in neusmiljeno vlažnemu poletju je letos na srečo sledila še posebej ugodna zima.

Afriška konkurenca

Na običajno leto v Piranskih solinah sicer pridelajo nekje med dva in pet tisoč ton soli. Še en dokaz o njeni kakovosti je dejstvo, da jo izvažajo v dvajset držav sveta, od članic Evropske unije in Amerike preko Rusije in vse do Japonske ter v zadnjem času celo Kitajske. »Ne izvažamo sicer ogromnih količin,« pravi vodja Krajinskega parka Sečoveljske soline in namestnik direktorja Solin Andrej Sovinc, »smo si pa v teh državah uspeli izboriti svoj prostor v srcih potrošnikov, ki znajo ceniti kakovost in so zanjo pripravljeni tudi plačati nekoliko višjo ceno. Delež takih ljudi po svetu se na srečo povečuje.«

Nekoliko manj spodbuden je položaj na domačem trgu. Trenutna produktivnost solin je namreč le bleda senca nekdanje slave, ko je stara država podjetju aktivno zagotavljala položaj monopolista. »Nekatere evropske države še danes aktivno ščitijo svoje proizvajalce soli,« pravi gospod Sovinc, »in to predvsem preko politike subvencij, saj se zavedajo strateškega pomena solinarstva za svojo dolgoročno prehransko varnost. Brez tega je podjetjem, kot je naše, praktično nemogoče tekmovati s ceneno konkurenco iz tujine. Stroški tradicionalne, ročne pridelave soli so seveda občutno višji kot stroški pridelave afriške soli, kjer imajo za to bistveno boljše klimatske pogoje. In zato je začela tudi pri nas afriška sol izpodrivati domačo, ne glede na to, da je naša precej bolj zdrava. Žal se ljudje pogosto sploh ne zavedajo razlike. Dodaten problem je, da je sol nasploh produkt z nizko končno ceno – pa tudi poraba je vse prej kot ogromna, povprečna družina porabi, recimo, nekaj kilogramov na leto … In če potegnemo črto, to vse skupaj pomeni, da cena ne prenese še dodatnih stroškov učinkovite promocije in reklame. A na Solinah se ne damo, pač poskušamo preživeti na različne načine. Eden od njih je reklama od ust do ust, nekaj pa dosežemo tudi z izobraževanjem obiskovalcev našega čudovitega Krajinskega parka.«

In prav to je tudi osnovni namen tega prispevka: slovenskega potrošnika prepričati, naj s svojimi nakupovalnimi odločitvami obenem investira v svoje zdravje in finančno podpre še posebej žlahtno poglavje naše skupne nacionalne dediščine. Kdaj točno so Piranske soline nastale, sicer ni povsem jasno – viri jih za to območje prvič omenjajo v devetem stoletju našega štetja, uradno pa so bile v piranskem statutu prvič omenjene v trinajstem stoletju. Od tu tudi številka o sedemstoletni tradiciji; ta številka je z gotovostjo potrjena, čeprav izročilo zelo možno sega še precej dlje nazaj v zgodovino. »Če bi lahko vsako leto računali, da bomo na domačem trgu prodali dva milijona kilogramov soli,« pravi Andrej Sovinc, »potem se nam za prihodnost zadnjih tradicionalnih solin na Jadranskem morju ne bi bilo treba bati. Pozor, opazili boste, da sem rekel dva milijona kilogramov in ne, kot rečemo po navadi, dva tisoč ton! Tako pa sem se izrazil zato, ker nas je Slovencev ravno dva milijona. Kar pomeni, da bi bila, če bi vsak Slovenec letno kupil po en sam kilogram naše soli, dediščina zavarovana. Trenutno smo na polovici te cifre, vsak Slovenec torej kupi po pol kilograma naše soli na leto … Ampak prepričani smo, da se bo to v prihodnje – tudi ob podpori takih člankov, kot je tale! – spremenilo na bolje.«

Piranska sol
Piranska sol

Sorodni članki

Prekmurska šunka in Piranska sol sta zaščitena slovenska proizvoda v EU

S koncem aprila sta Prekmurska šunka in Piranska sol postala zaščitena slovenska proizvoda v Evropski uniji. Evropska komisija je namreč objavila registracijo obeh v Uradnem listu EU. Piranska sol in Prekmurska šunka sta tako že 20. in 21. proizvod, registriran…

Več...
Vas zanima naša super hrana in aktualno dogajanje v vaši regiji ter v celotni Sloveniji?
Ostani na tekočem