Naravni antibiotiki ne obstajajo

V zadnjih tednih smo lahko v medijih veliko prebrali o pasteh in zagatah, ki jih s sabo prinaša čezmerna uporaba antibiotikov tako v kmetijske kot v medicinske namene. Prebrali smo sicer lahko, da je Slovenija po uporabi antibiotikov v kmetijstvu krepko pod evropskim povprečjem, pa tudi, da je globalna odpornost bakterij proti antibiotikom zaradi nesmotrne porabe v opaznem porastu in da, če ne bomo ukrepali, položaj vse bolj spominja na tempirano bombo.

Tako smo sklenili raziskati področje tako imenovanih ‘naravnih antibiotikov’ – torej hrane, ki naj bi po ljudskem izročilu uživalcu pomagala v boju proti tistim ne ravno najbolj prijaznim bakterijam v sklopu naše notranje flore in favne. Za konkretnejša pojasnila smo se obrnili na dr. Sama Krefta, magistra farmacije in predavatelja na ljubljanski Fakulteti za farmacijo. V pogovoru z njim smo že na samem začetku trčili ob zanimivo svarilo.

“Pri besedni zvezi naravni antibiotiki gre po navadi v najboljšem primeru za nepazljivo rabo izraza,” nam je pojasnil dr. Kreft. “Če izhajamo iz tega, kaj beseda antibiotik dejansko pomeni, pridemo do tega, da pomeni snov, ki je primerna za zdravljenje infekcijskih okužb. Takih snovi pa v hrani preprosto ni. Oziroma tudi če slučajno so, so bakterije preko stotisočev in stotisočev let nanje razvile toleranco, zato pri boju znotraj našega telesa te snovi niso več uspešne.”

Dr. Kreft je ob tem dodal, da je treba biti tudi v sklopu takih interpretacij nekoliko previden. Živila, ki tradicionalno veljajo za ‘naravne antibiotike’ – od domačih lahko na primer navedemo česen, redkvico in med, od tujih samo za začetek evkaliptus in olje čajevca –, znotraj našega telesa sicer imajo določene antibiotične učinke, vendar ne na ravni sistema, temveč delujejo izključno lokalno – predvsem v ustni votlini. Do takrat, ko pridejo tudi drugam, pa so njihove koncentracije preprosto preveč razredčene, da bi lahko imele resen protibakterijski učinek.

“Obstaja pa še ena interpretacija, po kateri bi lahko določeno hrano označili za naravni antibiotik,” pravi dr. Kreft, “in sicer bi bil spekter uporabnih naravnih antibiotikov po tej definiciji kar širok. Pri boju z invazivnimi škodljivci znotraj našega ustroja nam namreč daleč najbolj koristi močan imunski sistem. Zato je hrana, ki ta sistem krepi in spravlja na višjo raven, na neki način vsekakor antibiotik. Morda bi takim živilom lahko rekli posredni naravni antibiotiki!”

Pri določanju nabora živil, ki lahko sodijo v to kategorijo, moramo najprej razumeti, da je za čil imunski sistem pomembna predvsem raznovrstna in uravnotežena prehrana. Kljub temu pa obstajajo nekatere snovi, ki so za polno formo našega imunskega sistema pomembnejše kot druge. Mednje bi po mnenju dr. Krefta prav gotovo lahko šteli vitamin A, vitamin B6, vitamin B12, vitamin C, vitamin D, folno kislino, selen, cink, baker in železo.

Takoj ko začnemo razmišljati, kje in kako je mogoče zgoraj navedene sestavine zagotoviti telesu, lahko še enkrat ugotovimo, da nam v ta namen ni treba posegati po eksotičnih in prepogosto zelo dragih prehranskih dopolnilih iz tujine. Za polno podporo delovanja naše notranje armade nam namreč več kot dovolj bogastva ponuja domača slovenska avtohtona hrana. “Ajda, ječmen in oves vsebujejo veliko cinka, selena in topnih vlaknin,” svetuje Samo Kreft, “fižol, leča in bob vsebujejo veliko folne kisline, železa in cinka, črni ribez in paprika vsebujeta veliko vitamina C, česen vsebuje veliko vitamina B6, korenje in buče vsebujejo veliko vitamina A.”

Naravni antibiotiki ne obstajajo
Ocenite stran


Sorodni članki

Vas zanima naša super hrana in aktualno dogajanje v Sloveniji?
Ostani na tekočem