Posegamo po naši lokalni hrani. Podpiramo naše lokalne pridelovalce, predelovalce, gospodarstvo in delovna mesta. O projektu Naša super hrana >
OBVESTILO za sektorja mleka in mesa o ponovnem začetku plačevanja prispevka za promocijo od 1.10.2020 dalje! Preberite več >

Ključ do slovenske samooskrbe z zelenjavo je v sodelovanju

V Sloveniji je samooskrba z zelenjavo zelo nizka, po drugi strani pa je zanimanja tako s strani potrošnikov kot trgovinskih verig za lokalno pridelano zelenjavo vse več. Po besedah Nika Miholiča iz podjetja Panorganix, ki je na mnogih področjih lokalne pridelave oralo ledino, je velik izziv slovenskih pridelovalcev to, da ni načrtovanega sajenja. Rešitev vidi v porazdelitvi pridelave po regijah in reorganizaciji načina pridelave.

O slovenski samooskrbi z zelenjavo in priložnostih, ki tako rekoč še neizkoriščene ležijo na prenekaterih slovenskih njivah in obdelovalnih površinah, smo se pogovarjali z Nikom Miholičem iz podjetja Panorganix. V času, ko je v slovenskem prostoru kritično primanjkovalo slovenskega česna oziroma ga skoraj ni bilo, je poslovno priložnost zaznal in jo izkoristil lastnik podjetja Mario Kurtović. Kljub temu, da ni imel predhodnega znanja o kmetijstvu, se je lotil izziva pridelave slovenskega česna, ki je danes uveljavljen pod blagovno znamko Česnek. V slabem desetletju je podjetju uspelo popolnoma spremeniti sliko in danes je slovenskega česna na policah trgovin praktično vse leto dovolj.

Spodbujanje k združevanju pridelovalcev

Po izhodiščnem projektu je podjetje pričelo svojo ponudbo širiti in ključ do uspeha našlo v povezovanju. Niko Miholič pove: »Nekateri kmetje so zaradi naših dobrih povezav s trgovskimi centri sami pristopili k nam in nam ponudili svoje izdelke, smo pa mnogokrat tudi sami dali pobudo in povabili določene poljedelce, za katere vemo, da imajo dosti površin, ter jih spodbudili, zakaj ne bi recimo poskusili pridelati fižola. Potem so poskusili in sami videli, da se znajo naučiti in zmorejo pridelati tudi to. Tako sedaj mnogo delamo na tem, da pridobimo čim več poljedelcev, ki imajo dovolj zemlje in ki imajo tudi mehanizacijo za to, da lahko na primer pobirajo fižol. Imamo namreč odlične povezave s trgovskimi sistemi, kamor je manjšim pridelovalcem večinoma težko priti zraven, mi pa jim lahko omogočimo odkup, seveda če pridelajo zelo kakovosten pridelek, da zadostijo tako našim kot trgovskim standardom.«

Trgovski centri so zelo odprti do lokalne pridelave

V Sloveniji je samooskrba z zelenjavo zelo nizka, saj je le-ta zastopana v zelo malem odstotku. Kot poudarja Miholič, pa je dejstvo, da je zelenjava naša prihodnost, saj se tendence obračajo stran od pridelave mesa k več zelenjave, za katero je vse več tudi zanimanja. Iz prve roke pove, da so še posebej v zadnjem času trgovski centri zelo odprti do lokalne pridelave in sprejmejo lokalno pridelavo, pri čemer sta pogoja dobra kakovost in zadostne količine.

Če gremo zdaj v trgovino, ne najdemo slovenske kumare, slovenske mlade čebule ali slovenskega jajčevca. Ogromno zelenjave je, ki bi jo lahko prodajali pod imenom slovensko poreklo, a trenutno te priložnosti izpuščamo iz rok.

Kje izpuščamo iz rok priložnosti?

Izziv, pred katerim se je znašla Slovenija, pa vidi drugje: »Velik izziv slovenskih pridelovalcev je, da ni načrtovanega sajenja. Če gremo zdaj v trgovino, ne najdemo slovenske kumare, slovenske mlade čebule ali slovenskega jajčevca. Ogromno zelenjave je, ki bi jo lahko prodajali pod imenom slovensko poreklo, a trenutno te priložnosti izpuščamo iz rok.« Rešitev po eni strani vidi v hitrejši in bolj transparenti komunikaciji velikih trgovskih verig o tem, česa ni in kaj potrebujejo, po drugi strani pa izpostavi, da ima zelo pomembno vlogo tudi samoiniciativa: »Že ko gremo čisto laično v trgovino, lahko opazimo, česa primanjkuje v katerem delu leta. Kmetje bi morali tako bolj premišljeno izbirati, katere kulture bi bilo najbolj smotrno pridelovati, da bi lahko potem imeli na trgovskih policah raznoliko sadje in zelenjavo slovenskega porekla, posledično bi bila tudi manjša potreba po uvoženi zelenjavi iz tujine. Dodatno bi tukaj želel izpostaviti, da bi bilo potrebno bolj izkoriščati možnosti, ki jih omogoča zakonodaja s področja javnega naročanja. Merilo naj ne bi bila le najnižja cena, ampak naj bi upoštevali tudi kakovost in prednosti lokalne hrane. Tako bi zagotovili odkup slovenskim kmetom, seveda brez posrednikov, in bi njim zagotavljali zaslužek za kakovostno sadje in zelenjavo, ne več tujim pridelovalcev. In ne le to, otroci, bolni ljudje in starejši v javnih ustanovah bi bili deležni bolj kakovostne, okusne in zdrave zelenjave (tista iz tujine prepotuje ogromno kilometrov in izgublja hranilne snovi), kar je za te skupine še toliko bolj pomembno kot za vse ostale«.

Bistvo je, da stopimo skupaj in si pridelavo posameznih vrst zelenjave medsebojno porazdelimo. Nič nam ne bo pomagalo, če bomo vložili v velike rastlinjake, potem pa vsi naenkrat pridelovali solato ali paradižnik ali kar koli drugega.

Ena od možnih rešitev v specializirani pridelavi zelenjave po regijah

Kot poudarja Miholič, je eden od izzivov ta, da Slovenci ves svoj pridelek pridelamo od konca maja do konca septembra. Lokalnih pridelkov je največ v času poletja, ko so ljudje na dopustih, imajo svoje vrtove, mnoge javne ustanove ne delujejo, tujina pa pritiska s svojimi viški hrane. Poletje je najslabše obdobje za prodajo zelenjave in sadja, po drugi strani pa imamo pri nas takrat največ pridelkov. Ena od možnih rešitev je prilagoditev pridelave s pomočjo pokritih rastlinjakov, toda kot poudari, je ključ do doseganja nove ravni slovenske samooskrbe z zelenjavo je še drugje. Slovenski pridelovalci se morajo povezati na način, da stopijo skupaj v smislu usmerjene pridelave, vezane na danosti posameznih pokrajinskih regij.

»Potrebujemo rastlinjake in pridelavo zelenjave, ki bo porazdeljena. Na primer na Dolenjskem bi lahko pridelovali kumare, na Gorenjskem paprike, v Prekmurju je že sedaj z blagovno znamko Lušt v središču paradižnik, v Prlekiji Panorganix že sicer prideluje česen in solato Živo, v Podravju bi se na primer lahko lotili mlade čebule. Vse to je mogoče. Bistvo je, da stopimo skupaj in si pridelavo posameznih vrst zelenjave medsebojno porazdelimo. Nič nam ne bo pomagalo, če bomo vložili v velike rastlinjake, potem pa vsi naenkrat pridelovali solato ali paradižnik ali kar koli drugega. V tem primeru nismo rešili nič. Treba se je premišljeno usmeriti in reševati problematiko tiste zelenjave, ki je že sicer na policah trgovin primanjkuje ali pa je sploh ni.«

Česen
Česen

Sorodni članki

Naravni antibiotiki ne obstajajo

Veliko lahko beremo o pasteh in zagatah, ki jih s sabo prinaša čezmerna uporaba antibiotikov tako v kmetijske kot v medicinske namene. Preberemo sicer lahko, da je Slovenija po uporabi antibiotikov v kmetijstvu krepko pod evropskim povprečjem, pa tudi, da…

Več...
Vas zanima naša super hrana in aktualno dogajanje v Sloveniji?
Ostani na tekočem