Janez Cigler Kralj: »Kmetje niso problem, temveč pomemben del rešitve«

Lokalna hrana ni le stvar okusa in tradicije, temveč tudi prehranske varnosti, močnega podeželja in prihodnosti slovenskega kmetijstva. Minister za kmetijstvo Janez Cigler Kralj v pogovoru pojasnjuje, kako lahko država, pridelovalci in potrošniki skupaj okrepimo samooskrbo, zakaj je pomembno, da otroci poznajo pot hrane od njive do krožnika, ter kaj lahko vsak od nas naredi že pri naslednjem nakupu.

Kakšno vlogo ima lokalna hrana v vaši družini? Ste pri nakupovanju in pripravi obrokov pozorni na poreklo živil?

Izhajam iz podeželja in tudi danes z družino živimo v okolju, kjer ostajamo tesno povezani z naravo in zemljo. Zato mi veliko pomeni ohranjanje slovenskega podeželja, lokalne pridelave hrane in tradicij, ki so stoletja oblikovale našo identiteto. Vesel sem, da imamo doma košček zemlje, kjer lahko sami pridelamo nekaj hrane, ob tem pa se tudi otroci učijo delovnih navad in spoštovanja do narave.

Veliko časa preživimo tudi na kmetiji, od koder prihaja moja žena, zato imamo neposreden stik s pridelavo hrane in kmečkim načinom življenja. Pri nakupih smo pozorni na poreklo živil in kadar je mogoče, izbiramo slovenske izdelke. S tem ne dobimo le kakovostne hrane, ampak podpiramo tudi slovenske kmete, predelovalce in prihodnost našega podeželja.

Ali obstaja katero živilo, jed ali okus iz vašega otroštva, ki vas še danes spomni na pomen domače in lokalno pridelane hrane?

Odrasel sem na Koroškem, kjer imajo še zmeraj nekaj lokalnih specialitet, ki so oblikovale okuse generacij. Še danes rad posežem po »restani r’pici« in kruhovem hrenu, ki sta s kuhano govedino iz juhe tradicionalno nedeljsko kmečko kosilo. Pa tudi bolj skromne jedi, ki jih je kuhala mama ob delavnikih, na primer ajdovi žganci z »grumpi« (oziroma ocvirki) in kislim mlekom, mi še danes zelo teknejo. Na naši mizi je bila zmeraj kakšna sezonska jed, sestavine zanjo pa so prišle iz bližnje okolice.

Takšne izkušnje iz otroštva oblikujejo odnos do hrane, in sicer ne le kot vira preživetja, temveč tudi kot pomembnega dela naše kulturne dediščine.

Katero slovensko živilo ali jed bi brez oklevanja ponudili tujcu kot dober primer naše kulinarične dediščine?

Težko bi izbral samo eno jed, saj vsaka slovenska pokrajina skriva svoje kulinarične posebnosti in zgodbe. Če bi želel tujcu pokazati bogastvo naše dediščine, bi mu gotovo ponudil krožnik žgancev, štrukljev ali idrijskih žlikrofov, za sladico pa ponudil prekmursko gibanico ali potico. Zelo ponosni smo lahko tudi na naš med, vrhunska vina, sire, olja in številne druge zaščitene slovenske proizvode.

Slovenija je mednarodno prepoznavnost okrepila tudi s tradicionalnim slovenskim zajtrkom in pobudo za razglasitev svetovnega dne čebel, ki poudarjata pomen lokalne hrane, trajnostnega razvoja in skrbi za naravo. Pomemben del je tudi vrhunska gastronomija, ki temelji na kakovostnih lokalnih sestavinah. Prav zaradi te povezanosti med hrano, tradicijo in naravo je Slovenija prepoznana kot zelena in kulinarično privlačna destinacija.

V svojih nastopih pogosto poudarjate pomen prehranske varnosti in domače pridelave. Kako danes ocenjujete stanje slovenske samooskrbe in kateri koraki bodo v prihodnjih letih ključni za njeno krepitev?

Prehranska varnost in samooskrba postajata tudi vprašanje nacionalne varnosti. Dogajanje v svetu je pokazalo, kako pomembne so stabilne in zanesljive prehranske verige.
V Sloveniji smo samooskrbni z mlekom, perutninskim in govejim mesom, slabše nam gre na področju zelenjave, kjer smo le 37-odstotno samooskrbni, in sadja, kjer je samooskrba 27 odstotna.

Za večjo samooskrbo moramo v čim večji meri ohraniti kmetijska zemljišča v aktivni rabi, izboljšati dostop do zemlje in spodbujati tehnološki razvoj, ki omogoča večjo produktivnost ob manjšem obremenjevanju zdravja in okolja. Prepričan sem, da ima slovensko podeželje velik razvojni potencial. Naša naloga je ustvariti pogoje, da bo kmetovanje tudi v prihodnje pomenilo dostojno življenje in perspektivo za mlade generacije.

Kako lahko potrošnik z vsakodnevno izbiro hrane konkretno prispeva k močnejši slovenski prehranski verigi?

Potrošniki lahko k močnejši slovenski prehranski verigi prispevamo že z zelo preprostimi vsakodnevnimi odločitvami, na primer da namesto manga ali ananasa pogosteje izberemo slovenska jabolka, hruške in drugo sezonsko sadje. Včasih moramo samo upoštevati nasvete naših babic, da »sosedova trava ni vedno bolj zelena«.

Pomembno je, da smo pozorni na poreklo in da, kadar je le mogoče, kupujemo neposredno pri kmetih, na tržnicah ali prek kmetijskih zadrug, v trgovinah pa izbiramo izdelke blagovnih znamk slovenskih proizvajalcev in tako podpiramo domačo živilskopredelovalno industrijo.

Kakšno vlogo imajo pri tem sheme kakovosti, kot je znak »izbrana kakovost – Slovenija«, in kako namerava ministrstvo še povečati njihovo prepoznavnost?

Ko se odločamo za nakup hrane, moramo vedeti, od kod prihaja in kako je bila pridelana. Prav zato imajo sheme kakovosti pomembno vlogo. Znak »izbrana kakovost – Slovenija« potrošnikom zagotavlja slovensko poreklo osnovne surovine in višje standarde pridelave in predelave. To ni zgolj zapis na oznaki, saj za tem z vsem svojim znanjem in delovanjem stojijo številni slovenski rejci in pridelovalci, ki sodelujejo v shemi.

Da bi bila izbira slovenskih živil še lažja, je mogoče izdelke iz shem kakovosti dodatno označiti tudi s simbolom slovenske zastave. Tako lahko potrošnik že na prvi pogled prepozna slovensko živilo in se lažje odloči za domače proizvode.

Verjamem, da ljudi najprej prepričajo svežina, kakovost in okus. Vse več pa jih razume tudi širši pomen svoje izbire. Z nakupom lokalne hrane podpiramo slovenske kmete, ohranjamo obdelano podeželje in prispevamo k večji prehranski varnosti države. Lokalna hrana pomeni tudi krajše poti od njive do krožnika, večjo sledljivost in manjši vpliv na okolje. Zato takšna odločitev koristi tako posamezniku kot družbi.

Pomena shem kakovosti in prednosti tako označenih živil potrošniki že precej dobro poznajo, tudi zaradi številnih promocij, ki jih izvajamo na ministrstvu v okviru projekta Naša super hrana. Te aktivnosti sofinancirajo tudi slovenski kmetje in predelovalci. Tovrstno promocijo bomo nadaljevali tudi v naslednjih letih.

Slovenija se že več let posveča zmanjševanju izgub hrane in odpadne hrane. Kateri ukrepi so po vašem mnenju doslej prinesli največ rezultatov?

Odpadna hrana ostaja pomemben izziv, saj v Sloveniji vsak prebivalec v povprečju zavrže okoli 79 kilogramov hrane letno. Pomemben napredek smo dosegli z ozaveščanjem, podporo doniranju hrane ter izobraževalnimi programi za otroke in mladostnike. Kljub temu nas čaka še veliko dela. Uspešni bomo le, če bodo odgovornost prevzeli vsi – od pridelovalcev in trgovcev do gostincev in potrošnikov.

Kako pomembna je po vašem mnenju prehranska vzgoja otrok in mladih pri oblikovanju odnosa do hrane, kmetijstva in odpadne hrane?

Verjamem, da se odnos do hrane oblikuje že v otroštvu. Zato je prehranska vzgoja otrok in mladih pomembna naložba v prihodnost. Ko mladi spoznajo, od kod hrana prihaja in koliko dela, znanja ter naravnih virov je potrebnih za njen nastanek, razvijejo več spoštovanja do hrane in ljudi, ki jo pridelujejo.

Na ministrstvu si za te cilje prizadevamo z različnimi projekti, kot je Tradicionalni slovenski zajtrk. Letos ga bomo po vsej Sloveniji izvedli že petnajsto leto zapored, in sicer tretji petek v novembru kot zaključek Tedna slovenske hrane. Pomembna je tudi Šolska shema, ki je projekt Skupne kmetijske politike. Z njim zagotavljamo brezplačni dodatni obrok sadja, zelenjave in mlečnih izdelkov v šolah.

V okviru projekta »Spoštujmo hrano, spoštujmo planet« na ministrstvu pripravljamo tudi številna učna gradiva in praktične nasvete, kako spoštovati hrano in zmanjšati količino odpadne hrane. Pri teh projektih imajo seveda posebno vlogo šole. Zgled šolske kuhinje in jedilnice, kjer se s hrano ravna premišljeno in spoštljivo, pogosto najmočneje vpliva na ravnanje otrok doma in v njihovem nadaljnjem življenju.

Če bi lahko vsakemu prebivalcu Slovenije dali samo en nasvet glede hrane, lokalne pridelave in odpadne hrane, kateri bi bil?

Spoštujmo lokalno pridelano hrano, zavrzimo manj. Z vsako izbiro lokalnega živila podpiramo slovenske kmete, krepimo prehransko varnost in prispevamo k razvoju podeželja. Z odgovornim ravnanjem s hrano pa skrbimo tudi za okolje. Lokalno ni le bližje – lokalno je najboljša izbira za Slovenijo.

Kakšno Slovenijo na področju prehrane in kmetijstva želite videti čez deset let?

Želim si, da bi kmetijstvo znova dobilo mesto, ki mu pripada – kot strateška dejavnost države. Kmetje niso problem, temveč pomemben del rešitve, saj skrbijo za prehransko varnost, kulturno krajino in poseljenost podeželja.

V prihodnje jim moramo zagotoviti pogoje, v katerih bodo mladi v kmetijstvu videli priložnost. Moj cilj je vzpostaviti okolje, v katerem bo kmetovanje pomenilo dostojno življenje, slovensko podeželje pa ostalo prostor razvoja, sodelovanja in kakovostnega življenja za prihodnje generacije.