Jabolka in hruške: najpogostejša izbira med pečkarji in sadjem nasploh

Star slovenski rek pravi, da ne smemo mešati jabolk in hrušk. Ta trditev kaže na razlike med sadnima vrstama. A če se poglobimo, ugotovimo, da obstajajo tudi podobnosti, izpostavlja dr. Robert Veberič, redni profesor na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Obe sadni vrsti sta namreč tipična predstavnika skupine pečkastega sadja oziroma pečkarjev, kot so še nashi, kutina, nešplja in japonska nešplja. Ob tem sogovornik naniza številne zanimivosti. Na primer, ali ste vedeli, da imajo čebele raje cvetove jablan kot hrušk? Preberite, zakaj.

V Sloveniji pridelujemo raznoliko sadje, ki lahko zadovolji še tako zahteven okus potrošnika. Znanstveno vedo, ki raziskuje sadne rastline, njihovo gojenje in lastnosti, imenujemo pomologija. V latinščini pomum pomeni sad ali sadje, v slovenščini tako govorimo o sadjarstvu.

Sadjarji radi razvrščajo sadne vrste glede na splošne značilnosti plodov, nas poduči poznavalec sadja, dr. Robert Veberič z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Takšni delitvi rečemo pomološka delitev sadnih rastlin, ki ni vedno vezana na bližnje sorodstvo med posameznimi vrstami, kot ga poznajo botaniki. Seveda takšna delitev upošteva zgolj sadne vrste, ki rastejo pri nas, in ne vključuje na primer tropskih sadnih vrst. Sadje tako delimo na koščičarje, lupinarje, jagodičje, na mediteranske sadne vrste in pečkarje.

V Sloveniji prevladuje pečkasto sadje

Med vsemi sadnimi vrstami v Sloveniji prevladuje pečkasto sadje. Sadne vrste, ki jih prištevamo med pečkarje, spadajo v botanično družino rožnic. Od drugih pomoloških skupin ali sadnih vrst se ločijo po tem, da imajo sočne plodove z užitnim mesom, na sredini ploda pa je prisotno peščišče s pečkami. Med pečkarje tipično uvrščamo jablano, hruško, nashi, kutino, nešpljo in japonsko nešpljo. Podobne, vendar precej drobnejše plodove imajo še jerebika, skorš, aronija, glog in šmarna hrušica. Zaradi drobnih plodov nekateri te sadne vrste uvrščajo tudi med jagodičje.

Kakšne so značilnosti pečkarjev, pojasnjuje dr. Robert Veberič: »Za pečkarje so značilni vpadljivi cvetovi, ki imajo pet venčnih listov, s katerimi privabljajo opraševalce. Zanimivo je, da so venčni listi edini, ki po koncu cvetenja odpadejo, medtem ko ostali cvetni deli sodelujejo pri tvorbi ploda. Tako na zrelem jabolku ali hruški v muhi, ki je ostanek čašnih listov, še vedno najdemo ostanke drugih cvetnih delov. Če plod prerežemo čez muho, lahko opazimo prašnike.«

Široka paleta okusov: vse od sladkega do trpkega

Okus sočnega, sladkega jabolka si zlahka prikličemo v spomin. Plodovi pečkastega sadja so lahko v užitni zrelosti sladki, kar velja za jabolko, pa tudi šmarno hrušico, hruško ali nashi. Drugi plodovi imajo lahko poudarjeno kislino, kot je značilno za japonsko nešpljo, ali vsebujejo precej taninov in so zato trpki, kot je aronija. Nekateri plodovi, kot sta nešplja in skorš, se morajo pred zaužitjem umediti. Tako sta na primer kutina in nešplja najboljši za uživanje, ko sta predelani v marmelado. Pečke pri sadju so grenke in trpke, zato jih po navadi zavržemo.

Poznavalci hitro ugotovijo, da med pečkarje sodijo rastline, ki rastejo bodisi v obliki grma bodisi v obliki manjših ali srednje velikih dreves. Velikost dreves lahko uravnavamo z uporabo različnih podlag, to je rastlin, ki imajo šibkejši koreninski sistem in šibko rast prenašajo na sorte, ki jih na njih cepimo.

»Cepljenje je postopek, ki so ga poznali že stari Grki, in omogoča, da lastnosti sort ostanejo nespremenjene. Gre za nespolno ali vegetativno razmnoževanje, podobno kot je razmnoževanje s potaknjenci. Če bi namreč rastline razmnoževali s semenom, bi bil vsak potomec drugačen od starševske rastline, s katere je bil plod,« razloži dr. Veberič.

Pečkarji nas s plodovi razveseljujejo od pozne pomladi oziroma zgodnjega poletja, ko nas na primer razveselijo prve hruške, kot je ‘Junijska lepotica’. Postopoma jih lahko obiramo vse do pozne jeseni. Celo znotraj vrste, kot je jablana, najdemo sorte, ki zorijo julija, in take, ki zorijo šele konec oktobra. Sadjar mora zato zelo dobro poznati zahteve sort in jim prilagoditi način pridelave.

V Sloveniji imamo pester asortiment jabolk in hrušk

Od vseh pečkarjev sta daleč najbolj razširjeni vrsti jablana in hruška. Pravzaprav bi ju morali poimenovati žlahtna jablana in evropska hruška. Tako ju ločimo od drugih vrst jablan, kot sta mnogocvetna jablana in lesnika, ali hrušk, denimo nashi ali azijska hruška ter razne druge vrste moštnic in tepk, ki rastejo pri nas.

»Žlahtna jablana izvira iz osrednje Azije, iz območja današnjega Kazahstana, kjer še danes najdemo njene divje sorodnike. Evropska hruška prav tako izvira iz osrednje Azije oz. bližnjega vzhoda. V Evropi so ju najprej gojili Grki in Rimljani, ki so opisali prve sorte. Na našem ozemlju so rasli divji sorodniki jablan in hrušk, šele Rimljani pa so prinesli obe žlahtni vrsti na to območje,« pripoveduje dr. Veberič.

Jablana po podatkih Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) med sadnimi vrstami v svetovnem merilu zaseda drugo mesto po pridelavi in je takoj za bananami, pri nas pa je celo vodilna sadna vrsta. V sam vrh sadnih vrst se je jablana uvrstila šele v 19. stoletju. Na drugi strani je hruška na devetem mestu med sadnimi vrstami v svetovni pridelavi in na tretjem v Sloveniji, če ne upoštevamo grozdja. Glede na pridelavo so pred hruškami v Sloveniji poleg jablan le še breskve.

Dr. Veberič nadaljuje: »Sorte jablan so številne in naj bi jih v svetovnem merilu gojili več kot 7.500. Razlikujejo se v številnih kakovostnih parametrih, zato se lahko za vsak okus najde ustrezna sorta. Še tako zahtevne potrošnike navdušijo tudi sorte, ki jih najpogosteje gojimo v Sloveniji, na primer ‘Gala’, ‘Elstar’, ‘Zlati delišes’, ‘Jonagold’, ‘Topaz’, ‘Pinova’, ‘Idared’ ‘Braeburn’, ‘Granny Smith’ in ‘Fuji’. Seveda gojimo tudi številne druge sorte, ki pa dosegajo manjši tržni delež, ali pa sorte, ki so bolj ljubiteljskega značaja.«

Ponudbo hrušk bi lahko opisali kot precej konzervativno, saj se novosti uvajajo počasneje kot pri jablani. Za Slovenijo je najbolj priporočljiva pridelava sort ‘Junijska lepotica’, ‘Zgodnja Moretinijeva’, ‘Viljamovka’, ‘Konferans’, ‘Fetelova’, ‘Harrow Sweet’ in ‘Krasanka’. Zanimivo je, da je med zorenjem prve in zadnje sorte kar 100 dni razlike.

Sadjarji sadijo sorte, ki ustrezajo okusu potrošnikov

Tako kot v drugih kmetijskih panogah, je tudi v sadjarstvu zadnja leta čedalje večji poudarek na kakovosti pridelka. Da bi dokazali kakovost svojega sadja, sadjari sledijo strokovnim smernicam in dobrim praksam pridelave ter si prizadevajo za pridobitev ustreznih certifikatov. Mnogi sadjarji pridelujejo v skladu z zahtevami nacionalne sheme kakovosti živil, imenovane »izbrana kakovost«. Če pridobijo certifikat s strani neodvisnega kontrolnega organa, lahko uporabljajo znak »izbrana kakovost – Slovenija«. Ta dokazuje, da je njihovo sadje redno kontrolirano in v celoti pridelano v Sloveniji. Za promocijo kakovostnega slovenskega sadja in izdelkov iz sadja se odvija tudi komunikacijska kampanja s sloganom Najboljše imamo doma.

Znak »izbrana kakovost – Slovenija« označuje izdelke višje kakovosti.

Nabor sort, ki jih slovenski pridelovalci sadja pridelujejo, se z leti spreminja. Danes je v sadovnjakih precej sort, ki se razlikujejo od tistih, ki so jih sadjarji pridelovali denimo v letih po drugi svetovni vojni ali ob prelomu tisočletja. Okus potrošnikov se namreč spreminja in ponudba se temu prilagaja. Stare sorte so se zlasti ohranile v visokodebelnih nasadih, nekatere med njimi pa so uspele tudi v intenzivni pridelavi. Med jablanami sta takšni sorti zlasti ‘Carjevič’ in ‘Boskopski kosmač’, ki sta še danes zelo cenjeni.

Prav tako ne smemo pozabiti na slovenske sorte, kot je denimo ‘Majda’, ki izstopa po tem, da krhlji ne porjavijo. V novejšem času se vse bolj uveljavljajo sorte, ki so odporne na rastlinske bolezni; pri jablani je to v pretežni meri jablanov škrlup. Take sorte so zlasti primerne za ekološko pridelavo in za sajenje na vrtovih. V Sloveniji je z vidika odpornosti najbolj poznana sorta ‘Topaz’.

Vsa jabolka niso primerna za skladiščenje

Za jabolka in hruške v splošnem velja, da jih lahko skladiščimo in uživamo dalj časa. Pa je res tako? »Plodovi poletne ali zgodnje jesenske sorte jablan niso primerni za dolgo skladiščenje in je bolje, da jih pojemo sveže ali shranjujemo le krajši čas. Jabolka namreč postanejo kašasta in zgubijo na sočnosti. Sorte, ki jih lahko dalj časa skladiščimo, zorijo od začetka septembra naprej in v hladilnicah ohranijo svojo kakovost po več mesecev. Da dosežemo tako dolgo skladiščenje, je potrebno dobro poznavanje sorte ter uravnavanje okoljskih parametrov v skladiščnih prostorih. Primerno skladiščeni plodovi ne izgubijo niti na kakovosti niti na prehranski vrednosti,« izpostavlja dr. Veberič.

In zakaj mnogi v pestri košarici slovenskega sadja najraje posežejo po jabolkih in hruškah? Odgovor verjetno tiči v dejstvu, da gre za široko dostopnost in uporabnost obeh vrst sadja. Oba sadeža si namreč lahko privoščimo sveža ali pa ju predelamo v najrazličnejše izdelke – vse od sušenih krhljev, sadnih pit do osvežujočih sokov. Kako pa ju vi najraje uživate?