»Izbirajmo lokalno hrano in hkrati zmanjšujmo količino zavržkov«, poudarja ministrica Irena Šinko

V enem od intervjujev ste poudarili: »Ni dovolj, da pridelamo hrano, treba je zmanjševati zavržke.« Nam razložite še malo več.

Tako je, še vedno trdno stojim za tem, da ni dovolj samo pridelati hrano. Medtem ko je zagotavljanje prehranske varnosti sicer ena od naših ključnih in prednostnih nalog, se moramo kot širša družba nujno lotiti tudi vprašanja odpadne hrane. Še vedno je premalo zavedanja, da kadar zavržemo hrano, ne zapravljamo samo naravnih virov, ampak prispevamo tudi k emisijam toplogrednih plinov, onesnaževanju vode in drugim okoljskim vprašanjem. Poleg tega je odpadna hrana pomemben gospodarski problem, saj nastajajo na vseh stopnjah prehranske verige, od proizvodnje do distribucije in porabe.

Preprečevanje nastajanja odpadne hrana in posledično zmanjšanje odpadne hrane je bistveno za trajnostno kmetijstvo in trajnostne prehranske sisteme. Zato je naš cilj sodelovati z vsemi členi v verigi preskrbe s hrano, vključno s kmeti, proizvajalci hrane, distributerji, trgovci na drobno in potrošniki. Ta naloga namreč zahteva holističen in multidisciplinaren pristop, ki vključuje izobraževanje, ozaveščanje ter implementacijo inovativnih tehnologij in praks.

Pomembni koraki so bili med drugim narejeni tudi s Strategijo za manj izgub hrane in odpadne hrane v verigi preskrbe s hrano, ki smo jo pripravili na našem ministrstvu, imenovano Spoštujmo hrano, spoštujmo planet. Ključno pa je, da je pripravljen tudi že akcijski načrt, v katerem so predlagane konkretne aktivnosti, ki bodo prispevale k preprečevanju in zmanjšanju izgub hrane in odpadne hrane v celotni verigi preskrbe s hrano. Če želimo preprečiti in zmanjšati izgube hrane ter količine odpadne hrane, je treba obravnavati celotno verigo preskrbe s hrano hkrati, saj bi sicer lahko prišlo do prehajanja izgub hrane in odpadne hrane med člene, ki sicer ne bi bili zajeti v aktivnosti preprečevanja in zmanjševanja.

Spoštovanje hrane gre verjetno z roko v roki tudi z razumevanjem razlik med posameznimi načini pridelave hrane ter s tem, da potrošniki znajo prepoznati in posledično tudi izbrati kakovostna, lokalno pridelana živila?

Tako je. Hrana je več kot le obrok, je veselje, spomin, druženje, darilo …, zato nikakor ne sodi v smeti.  Hrana, ki je povrhu vsega še lokalno dostopna, je naša osnovna dobrina in nenazadnje tudi privilegij, zato moramo z njo ravnati skrbno in spoštljivo. Primer dobre prakse širše prepoznavnosti lokalnih živil je gotovo nacionalna shema »Izbrana kakovost – Slovenija«, ki iz leta v leto pridobiva prepoznavnost. Izdelki, ki nosijo to oznako, potrošniku zagotavljajo slovensko poreklo, višjo kakovost in živila, izpostavljena dodatnim kontrolam. Vsi izdelki, označeni s tem znakom, so 100 % slovenski.

Poznamo pa še več shem kakovosti, ki jih na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano predstavljamo širši javnosti. Vsaka od teh shem je označena s svojim znakom ali označbo. Ponudniki lahko označevanje živil uporabljajo na svojih izdelkih ob pogoju, da izpolnjujejo zahteve, ki jih posamična shema kakovosti predpisuje, ti proizvodi pa so deležni tudi stalnih dodatnih kontrol. Potrošniki lahko ob dobri informiranosti hitro prepoznajo posamezne dodane vrednosti živila, zato jim označbe olajšajo nakup. Sheme kakovosti, o katerih si lahko več preberejo tudi na naši spletni strani, so: Izbrana kakovost, Ekološki proizvodi, Zaščitena označba porekla, Zaščitena geografska označba, Zajamčena tradicionalna posebnost, Označba višje kakovosti in Integrirana pridelava.

Rezultati potrjujejo, da vlagamo napore in svoje znanje v pravo smer. V trženjski raziskavi, ki je bila opravljena v lanskem letu, sta bili namreč označbi Izbrana kakovost in Ekološka pridelava najbolj prepoznana znaka kakovosti, lokalna živila pa so bila ocenjena za živila boljšega okusa z več hranljivosti. Približno polovica anketiranih je pripravljena več plačati za živila s strogim nadzorom kakovosti (48 %), ki so pridelana lokalno (46 %) in na kmetiji (40 %).

Kako bomo torej v prihodnjih letih pristopili k reševanju problematike zmanjševanja odpadne hrane?

Da hrana ne sodi v smeti mora postati del družbene norme. Menim, da ima na eni strani izjemno pomembno vlogo ozaveščanje potrošnikov o pomembnosti porabe lokalne hrane in ozaveščanje glede odnosa do nje, veliko vlogo. In sicer zaradi kratkih dobavnih verig, manj embalaže ter višje kakovosti, kar na našem ministrstvu ves čas počnemo in se bomo še naprej trudili za čim bolj večplastno informiranje. Po drugi strani pa je čas, da na vseh ravneh poskrbimo za manj odpadne hrane, tako v gospodinjstvih kot v javnih zavodih in gostinskih obratih, ter s tem pozitivno vplivamo na okolje in pripomoremo k boljši samooskrbi. 

Potrošnik ima veliko moč, da s svojim odgovornim in premišljenim nakupovanjem, torej poseganjem po lokalni hrani in hkrati prizadevanji za čim manj odpadne hrane, vpliva tako na svoje dobro počutje kot na okolje, socialni vidik družbe in samooskrbo.