»Hrana je užitek,« a kakšna hrana?

Evropejci naj bi bili na splošno precej zaupljivi do informacij, pridobljenih od zdravnikov, čemur sledijo družina in prijatelji, potrošniške organizacije, znanstveniki in okoljevarstvene skupine, kaže poročilo Evropske agencije za varnost hrane (EFSA). Slabih 40 odstotkov jih izraža skrb zaradi varnosti hrane, medtem ko jih večina hrano in prehranjevanje povezuje z užitkom. Slovenci se po tej raziskavi uvrščamo med 12 najbolj zaskrbljenih članic Zveze.

Tveganja povezana z varnostjo hrane se povečujejo tudi zaradi obilne ponudbe in življenjskega sloga potrošnikov in so čedalje bolj v žarišču pozornosti, zlasti med slovenskimi porabniki živil. Vse več vprašanih slovenskih potrošnikov izpostavlja pojem kakovosti, povezan tako z varno hrano kot s poreklom. Nezaupljivost do množice tujih izdelkov raste predvsem med osveščenim delom populacije. Ne samo zato, ker je nekaj »tuje«; lokalno živilo vliva občutek domačnosti – prebuja zavest o ohranjanju okolja, domače tradicionalne proizvodnje, svežine živil, ki so posledica kratkih transportnih poti.

Temna senca na drugi strani iste medalje so, kot opozarjajo nekateri strokovnjaki, neznana dejstva, pa naj gre za lokalno živilo ali ne. Čas skladiščenja določenih surovin oziroma živil, denimo, je pomembna informacija, do katere potrošnik s težavo pride. Pri skladiščenju in prevozu iz oddaljenih krajev se lahko uporabljajo tudi kemične snovi za zaviranje zorenja, podaljševanje trajnosti, ohranjanje barve in podobno.

Slovenci smo glede na omenjeno evropsko poročilo zelo zaskrbljeni zaradi ostankov pesticidov v sadju, zelenjavi in žitih, antibiotikov ali hormonov v mesu, živega srebra v ribah in dioksina v svinjini. Še več: do pojava gensko spremenjenih organizmov (GSO), kamor sodijo tako gensko spremenjene rastline (GSR), gensko spremenjene živali (GSŽ) kot gensko spremenjena hrana (GSH), izraža odpor več kot 70 odstotkov vprašanih v eni izmed anket iz leta 2012.

Seznanjenost z GSO

Razumevanje in poznavanje GSO sicer zahteva poglobljeno razpravo in nov tematski sklop, obravnava na podlagi empiričnih dejstev pa nam za začetek pokaže, da imamo z GSO nemara več opravka, kot bi si mislili. Gensko spremenjena soja je samo najbolj očiten primer razširjenosti GSR v svetovnem merilu, saj zajema že več kot 60 odstotkov površin te kulture. Sledijo koruza, bombaž in oljna ogrščica.

GSO se v različnih deležih že nekaj let pojavljajo na prehrambenih policah in so kot »noviteta« podvrženi strogi obravnavi v pravnem redu posamezne države ter v sistemih označevanja živil. Pri tem je za potrošnike evropske zveze ključno da imajo možnost izbire, tj. transparentnost pri označevanju ter uveljavljanje tako imenovanega načela previdnosti.

Živila, ki vsebujejo več kot 0,9 % gensko spremenjene sestavine, morajo biti označena. Izdelkov živalskega izvora (mleko, meso, jajca,…), ni potrebno označiti, če so bile živali krmljene z GSO.

Vprašanje, ki sledi je, kako dobro so slovenski potrošniki in pridelovalci seznanjeni z GSO, konkretno z GSH? Izhodiščna značilnost vprašanih slovenskih potrošnikov je, da seznanjenost s tematiko sorazmerno raste s stopnjo izobrazbe. Večina vprašanih živila, ki vsebuje GSO, ne bi kupila. Več kot polovica anketirancev, bi se pri nakupih raje odločila za ekološko živilo, čeprav je dražje. Da so slovenski potrošniki večinoma pozorni na sestavo živil, ki jih kupujejo, so pokazale tudi ugotovitve javnomnenjske ankete Zveze potrošnikov Slovenije izpred nekaj let.

Lokalna kakovost ima tesno povezavo ravno s proizvajalci in predelovalci živil in surovin. Vprašani slovenski kmetje so vsi po vrsti seznanjeni s pojmom GSO, več kot 85 odstotkov kmetovalcev pa je proti gojenju GSR in tovrstnih rastlin ne želijo pridelovati na lastni kmetiji. Slabih 10 odstotkov bi gojila GSO samo za krmo za živali. Več kot polovica anketirancev je sicer vedno pozorna na sestavo v krmnih mešanicah.

Živilo kot preventiva?

Številne medijske objave in poročila opozarjajo na posebna tveganja v zvezi s hrano, kot je neuravnoteženo prehranjevanje, slabša kakovost in morebitna vsebnost škodljivih snovi v živilih. Večkrat lahko v množici objav in promocij živil zasledimo »modrosti z daljnega vzhoda«, ki omenjajo drugačno, preventivno hrano – super živila. Mit ali dejstvo? Tako imenovana funkcionalna živila so definirana kot hrana, ki ji je mogoče dokazati enega ali več ugodnih učinkov na telo, bodisi z izboljšanjem zdravstvenega stanja ali počutja ali pa z znižanjem dejavnika tveganja za nastanek bolezni. Ohraniti mora lastnosti hrane, in biti učinkovita v količini, ki jo zaužijemo v običajnem dnevnem obroku. Med tovrstna živila vključujemo obogatena živila (z vitamini, minerali, vlakninami, probiotiki, prebiotiki, fitosteroli, koencim Q-10, w-maščobne kisline…) in živila pri katerih je vsebnost določenih hranil zmanjšana ali odstranjena (sladkor, maščoba, sol…). Običajno so taka živila tudi označena s prehranskimi in/ali zdravstvenimi trditvami.

Z zakonodajnega vidika so funkcionalna živila obravnavana v živilski zakonodaji – kljub svojim ugodnim učinkom na zdravje so še vedno samo živila in ne zdravila. Zdravila so označena z medicinskimi trditvami (…zdravi določeno bolezen), živilo z zdravstveno trditvijo pa lahko navaja zmanjševanje dejavnika tveganja za bolezen in NE bolezni same! V slovenski nacionalni zakonodaji je predvideno sankcioniranje neprimernega označevanja živil, kot je pripisovanje zdravilnih lastnosti v smislu preprečevanja, zdravljenja ali ozdravljenja bolezni ljudi. Označevanje živil s prehranskimi in zdravstvenimi trditvami sedaj ureja Uredba (ES) št. 1924/2006 in Uredba (EU) št. 432/2011 o seznamu odobrenih zdravstvenih trditev () prispeval k urejanju tega področja.

Med Slovenci je na podlagi ankete izraz funkcionalno živilo slabo poznan, a jih zato večina pozna živilske izdelke z dodatnimi, zdravju koristnimi učinki. Predvsem jih povezujejo z mlečnimi izdelki, ki vsebujejo koristne bakterije-probiotike. V povprečju okoli 30 odstotkov vprašanih pogosto uživa tovrstne mlečne izdelke, prav tako prebiotike, nekoliko več izdelke obogatene z omega-3 maščobnimi kislinami.

Za konec

Ker je neuravnotežena in nepravilna prehrana pomemben dejavnik tveganja za zdravje, saj vpliva na nastanek številnih bolezni, je naloga potrošnika, da se o sestavi in lastnostih živil temeljito informira. Na podlagi omenjenega evropskega poročila, je jasno tudi da večina vprašanih Evropejcev meni, da bi morali pristojni organi storiti več za zagotavljanje varne hrane ter obveščanje ljudi o zdravem načinu prehranjevanja in zdravem življenjskem slogu. Portal Lokalna-kakovost je gotovo korak v to smer.

»Hrana je užitek,« a kakšna hrana?
Ocenite stran


Sorodni članki

Znak »izbrana kakovost – Slovenija« na govejem mesu je znak višje kakovosti

Ko govorimo o hrani, je kakovost nedvomno najpomembnejše merilo izbire. Zase in svoje bližnje želimo le kakovostne izdelke in najboljše sestavine. Višjo kakovost in zagotovljeno odličnost vam pri nakupu slovenske govedine zagotavlja znak »izbrana kakovost – Slovenija«. Iskanje najboljšega zato…

Več...

Sušene tepke

Ravnanje naših prednikov je temeljilo na izkušnjah, ki so jih prenašali iz roda v rod. Tudi trpke sadeže hruške tepke so znali uporabiti v prehrani kot tudi pri pripravi žganja. Njihov pomen je prepoznala že Marija Terezija. Do nedavnega so…

Več...

Jabolka - jih res poznamo in cenimo dovolj? Sorte jabolk.

Letak - Zakaj sveže, lokalno jabolko z znakom "izbrana kakovost Slovenija"? [PDF] Ob začetku 2018 je v shemo izbrana kakovost Slovenija vstopil tudi sektor sadja. Slovenska jabolka so prava zakladnica zdravja, iz katerega bi se morali napajati prav vsi. In…

Več...

Z nakupom lokalnega mesa ne delamo usluge le sebi

Na trgovskih policah imamo na voljo goveje in perutninsko meso različnega porekla in različne kakovosti. Da lahko izberemo tudi kakovostno meso preverjeno slovenskega porekla, skrbijo slovenski rejci in mesnopredelovalna industrija z vključitvijo v shemo »Izbrana kakovost«. Zato se vedno prepričajte,…

Več...
Vas zanima naša super hrana in aktualno dogajanje v Sloveniji?
Ostani na tekočem