»Hrana je premalo spoštovana,« pravi ministrica dr. Aleksandra Pivec

Morda je res jeseni, ko obiramo plodove vloženega truda, pravi čas, da razmislimo tudi o kakovosti hrane, ki jo zaužijemo. Oktobra smo obeležili svetovni dan hrane, pred nami je tretji novembrski petek, dan slovenske hrane. Medtem ko občutimo obilje, nas na drugi strani pesti pomanjkanje hrane, dejstvo pa je, da ne izkazujemo spoštovanja do hrane in posledično tudi nimamo pravega odnosa do kmeta. Ministrico za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, dr. Aleksandro Pivec, smo povprašali kakšno hrano uživamo, katere so ovire na njeni poti od njive do krožnika, kaj bi morali izboljšati in kje vse se še skrivajo izzivi. Seveda pa smo radovedno preverili tudi, kaj najraje je in skuha sama.

Pred nami je že deveti Tradicionalni slovenski zajtrk, ko v obroku, pripravljenem iz lokalne, domače hrane povežemo vrtce in šole, pa še mnoge druge zavode in inštitucije. Prehranski strokovnjaki ob tej priložnosti še posebej svarijo na področju uravnotežene prehrane, razporeditve obrokov in pomenu zajtrka. Zanima nas, če po dobrem letu vodenja ministrstva v svojem napornem tempu najdete čas za zajtrk in po čem najpogosteje posežete?

»Seveda se trudim, da še vedno uspem pojesti zajtrk kljub obilici dela in natrpanem urniku, predvsem pa zelo zgodnjih jutranjih urah, ki jih zahteva moja pot v službo. Po naravi nisem preveč privržena obilnim obrokom, zato so moji zajtrki preprosti in lahki. Najpogosteje posežem po sadju ali kosmičih. Kakovostne kosmiče kupujem pri domačem mlinarju in jih uživam s polnomastnim mlekom ali navadnim jogurtom. To je moj ustaljeni zajtrk. Ko sem ob koncu tedna doma, pa si z družino privoščimo drugačen zajtrk, ki ga resnično povežemo s tradicionalnim družinskim obredom. Potrudimo se in pripravimo bolj obilno obloženo mizo.«

Zakaj sta dan slovenske hrane in projekt Tradicionalni slovenski zajtrk tako pomembna?

»Tradicionalni slovenski zajtrk je postal že tradicionalni projekt in ta ideja ima izredno pozitivno konotacijo. Preko projekta otroke v vrtcih in osnovnih šolah, torej skupino najbolj občutljivih deležnikov, ozaveščamo in izobražujemo o tem, kaj pomeni prehranjevati se zdravo in začeti dan z zdravo kakovostno hrano. Še posebej poudarjamo pomen lokalne hrane. Ni namreč treba, da imamo na krožniku pestro ponudbo s trgovskih polic, pomembneje je, da zaužijemo hrano, ki je kakovostna.«

Šole in vrtce spodbujamo, da ta dan ponudijo zelo tipičen slovenski zajtrk, ki vključuje med, maslo, jabolka, kruh in mleko. Dr. Pivčeva pa dodaja željo, da bi slovenski zajtrk v prihodnje razširili. »Prvič, da ga širimo v časovnem smislu, kar pomeni, da ga uživamo več kot zgolj enkrat letno. Da bi ga recimo šole in vrtci ponudili vsaj enkrat tedensko in da bi v svoji ponudbi poudarili vidik tradicionalnih slovenskih surovin.

Tradicionalni  slovenski zajtrk v letu 2019 poteka pod sloganom Hvala za naš super zajtrk!. Tako se  zahvaljujemo vsem, ki delajo in se trudijo na naših kmetijah, živilskih podjetjih in zadrugah in nam s tem omogočajo, da lahko uživamo naš pristen slovenski zajtrk z našimi lokalnimi surovinami.

Pa ne samo do našega super zajtrka, ampak tudi do naše super malice, kosila in večerje

Nadalje razširimo vsebino ponujenega, česar bodo veseli tudi otroci, saj ne moremo obedovati le medu in mleka. Vsi vemo, da otroci radi pojejo kakšne kosmiče, kakovostno salamo, sir in še kaj drugega. In tretje področje je širitev še na druge skupine. Na ministrstvu smo tako že lani, sicer v manjšem obsegu, preko Gostinsko-turistične zbornice povabili hotelirje in gostince, naj se vsaj simbolično pridružijo. Naša želja je, da bi gostinski obrati ali hoteli v svoji ponudbi omogočili kotiček, namenjen tipično slovenski, lokalno pridelani hrani. Že zdaj je zaznati trend pri nekaterih, na primer hotelskih sistemih, ki lokalne kotičke pri zajtrku že izvajajo in ponujajo kotiček s slovensko, celo ekološko pridelano hrane in ta vidik je pri gostih zelo dobro sprejet. Sama sem recimo v zadnjem obdobju ob bivanju v hotelu pozorna, ali ponudijo lokalne pridelke. Seveda jih vsak z veseljem poskusi, saj to je del zgodbe, tradicije, lokalne pridelave tiste države. Mislim, da je tudi potrošnik temu vedno bolj naklonjen in v to zgodbo je smiselno vstopiti – ne le za en dan v letu pač pa s stalno ponudbo.«

Spodbujamo izbiro hrane iz domačega, lokalnega okolja. Potrošniki jo na trgovskih policah prepoznamo tudi po znaku Izbrana kakovost Slovenija, ki smo ga promovirali v nedavni kampanji Naša super hrana. Je po vašem dosegla svoj namen, so potrošniki danes bolj osveščeni?

Ta kampanja je bila dobra – tako ideja, kot tudi zasnova. Pozna se višji nivo izobraženosti in ozaveščenosti slovenskega potrošnika in njegovega odnosa do slovenske, lokalno pridelane hrane. To je gotovo tudi rezultat kampanje. Prav gotovo velja s tovrstno promocijo nadaljevati. Stopnja ozaveščenosti, način in čas v katerem potrošniki sprejmejo sporočilo, so seveda zelo različni. Zelo pomembno pa se mi zdi, da zajemamo tako potrošnike kot tudi pridelovalce. Ozaveščati moramo na obeh straneh: pridelovalce o tem, kako naj hrano gojijo in kakšen pomen ima kakovostna pridelava s čim manjšimi obremenitvami okolja, in na drugi strani vzgajati odnos kupcev do te hrane. Če vemo, da je v Sloveniji hrana, označena z znakom »izbrana kakovost«, pridelana pod višjimi zahtevami, kot nam jih lahko jamčijo (drugi) izdelki na trgovskih policah, potem je potrebno zavedanje, da je za tako pridelano in predelano hrano včasih tudi treba odšteti kakšen evro več. Višje kakovostne zahteve pridelave in predelave vključujejo stroškovni vidik. Osebno pa prisegam na to, da je včasih vredno pojesti kakšno stvar v manjšem obsegu, zato da je hrana lahko bolj kakovostna in raznolika.«

Pogosto nas bralci sprašujejo, zakaj v večji meri ne promoviramo tudi ekoloških proizvodov. Zakaj promoviramo le lokalno pridelano hrano, zakaj ni več poudarka na ekološki pridelavi?

Vesela sem, da s to kampanjo začenjamo in v nekaj letih pričakujem dober učinek. V prvi fazi seveda predvsem na strani pridelave in predelave, ki pa jo bomo skladno z novimi strateškimi usmeritvami, zapisanimi v resoluciji, tudi veliko bolj ambiciozno zastavili. Podprli bomo pridelovalce, jih ozaveščali in spodbujali k odločitvi za ekološki način pridelave. Slovenija ima odlične pogoje in tu velja biti ambicioznejši.«

Kaj pa bi lahko še dodali na področju resolucije o razvoju kmetijstva do leta 2030?

»Tokrat smo ta politično strateški dokument pripravili na način, da se postavljamo v vlogo potrošnika. Ugotavljamo kaj potrošnik pričakuje od nas in kaj želi od slovenskega pridelovalca in predelovalca. Potrošnik je iz dneva v dan bolj ozaveščen, želi si zdrave, kakovostne, lokalno pridelane hrane in seveda je na drugi strani sektor, ki ga vodim, dolžan to ponuditi. Da bi to lahko storil, potrebuje dobre pogoje.

V prvi fazi se usmerjamo v to, da bi bili naši pridelovalci v čim večji meri sposobni preživetja na kmetijskem trgu. Omogočiti moramo, da bodo na daljši rok čim manj odvisni od subvencijskih podpor. V verigi vrednosti prehrane mora dobiti ustrezno pozicijo in vzpostaviti moramo takšne odnose in razmere znotraj verige, da bo kmetovalec sposoben s svojim delom preživeti.

Aleksandra Pivec

Na drugi strani si želimo vedno bolj odporne proizvodnje in pridelave kmetijskih pridelkov, kar pa pomeni, da bomo veliko več sredstev morali vložiti v sodobnejše tehnološke sisteme, tehnologije in inovativne postopke ter, kjer je to možno, tudi digitalizirati pridelavo in predelavo. Na tak način želimo povečati produktivnost in posredno tudi konkurenčnost v kmetijskem kot tudi v živilsko-predelovalnem delu.

Zelo si želimo vzpostaviti boljše odnose v sami prehrambni verigi. Odnosi med pridelovalci in predelovalci ter v končni fazi tudi trgovino, so po mojem mnenju slabi. Premalo je zaupanja in korektnosti. Če bomo znali vzpostaviti dobre odnose in korektna cenovna razmerja, bo rezultat dober za vse – upoštevajoč pričakovanja potrošnikov na področju kakovosti kot tudi cene.«

Prejeli smo naziv Evropska gastronomska regija 2021. So izzivi na tem področju enaki, torej več povezovanja, vzpostavljena veriga, boljši odnosi?

»H kandidaturi smo vstopili kot država s sodelovanjem več sektorjev. Slovenija ima odlično gastronomsko in kulinarično ponudbo. Imamo odlične pogoje za pridelavo kakovostne hrane z visoko dodano vrednostjo, imamo še sorazmerno ohranjeno okolje in naravne vire ter velik odstotek pridelovalnih površin na različnih območjih z omejenimi dejavniki. Ti seveda narekujejo tudi drugačne pogoje in zagotovo je hrana bolj zdrava in bolj kakovostna.

Na drugi strani imamo res odlično tradicijo kulinarike z veliko značilnimi jedmi, tudi tistimi, zaščitenimi na različnih nivojih. In seveda imamo tudi odlične gostince, kuharje in gostinske obrate. Tudi v tem pogledu je potrebnega več povezovanja in sodelovanja, predvsem pa potrebujemo vzpostavitev dobrih sistemskih rešitev, s katerimi se bodo tudi slovenski kuharji in gostinci lahko v večji meri posluževali slovenskih surovin, torej tistih, ki izvirajo iz slovenske kmetijske pridelave. Pomembno je razumevanje, da lahko to dodano vrednost pri svojih kuharskih stvaritvah dobro unovčijo tudi na področju turističnih storitev.

Potrošniki danes poleg lokalnega vidika pričakujejo tudi z zgodovino povezane zgodbe, ki razlagajo nastanek tradicije. Naziv Evropska gastronomska regija 2021 predstavlja odlično priložnost, da vzpostavimo boljše sisteme in jih v tem letu čim bolje predstavimo in to mora postati naša dolgoročna zgodba. Imamo odlične pogoje, gastro-enološka ponudba, ki vključuje kulinariko in enologijo, je v Sloveniji več kot dobra, tako da res lahko zadostimo kriterijem tudi najbolj zahtevnih turistov.«

Na področju uravnotežene prehrane strokovnjaki vse bolj opozarjajo tudi na pomen rib. Ob dejstvu, da ima Slovenija morskega ribolova relativno malo, se razkriva priložnost za razvoj sladkovodnega ribogojstva. Na kakšen način menite, da bi lahko okrepili to dejavnost?

Slovenci smo res precej slabi kar se tiče količine zaužitih rib. Na prebivalca letno v povprečju pojemo 11 kilogramov, evropsko povprečje pa je 25 kilogramov. Pridelavo, prirejo in ulov velja krepiti, hkrati pa moramo ljudi ozaveščati o pomenu rib v prehrani. Kar se tiče morskega ribolova je Slovenija seveda omejena, pogosto pa nam ribiči predočijo tudi podatek, da je rib v morju vedno manj, da je morje na nek način izropano. Zato seveda velja razmišljati tudi o večji pozornosti sladkovodnemu ribolovu ter investicijah v akvakulturo in sladkovodne ribogojnice. Imamo tudi možnost črpanja evropskih sredstev, kar pomeni, da te investicije lahko podpiramo. Tudi na tem področju bomo morali krepiti zavedanje ljudi – o pomenu rib za zdravje – podobno kot na področju ekološke pridelave. Verjamem, da bo tudi povpraševanje spodbudilo pridelovalce k investiranju bodisi v akvakulturo ali pa tudi v sladkovodni in kolikor pač imamo morskega ribolova.

Na vaši mizi je jabolko. Je to vaše najljubše sadje?

»Jabolka imam izredno rada, čeprav sem izbirčna pri sortah. Načeloma pa sem ljubiteljica vsega sadja in sem na tem področju zelo tradicionalna. Rada imam jabolka, hruške, jagode ali maline v svoji sezoni. Po eksotičnem sadju pa niti ne posegam pogosto. Z jabolkom na primer začnem svoj dan.«

Na eni strani pomanjkanje, na drugi strani pa presežke in vse več zavržene hrane. Podatki, ki ste jih tudi na ministrstvu izpostavili ob svetovnem dnevu hrane (več), so zastrašili marsikoga. Danes je v svetu več tistih s prekomerno težo, kot tistih, ki so lačni, oboje je pereč problem.

»V tem segmentu, pa ne samo na nivoju države, ampak na nivoju Evrope in sveta, smo v izjemno zaskrbljujoči situaciji. Krepi se število prekomerno hranjenih prebivalcev, na drugi strani pa je vse večje število lačnih ljudi. To pomeni, da v tem sistemu in v teh razmerjih nekaj ni prav. K temu moramo pristopiti sistemsko.

Sicer poznamo tudi posamezne projekte, ki se ukvarjajo s področjem zavržene hrane – tudi v Sloveniji je že leta 2013 stekel projekt Donirana hrane pod okriljem Lions klubov, kjer zavržke hrane prevzemajo iz trgovin in razdelijo tistim, ki do hrane pridejo težje zaradi finančnih ali drugih socialnih momentov.

A temu moramo nameniti več pozornosti in s sistematičnim pristopom. Ne samo s pobiranjem in deljenjem zavržene hrane, ampak predvsem v vzgojnem smislu ozaveščanja in izobraževanja. Poskrbimo, da do zavržkov hrane ne pride. Če smo realni, se vzgoja začne v zelo zgodnjem obdobju. Danes otrokom na krožniku ponudimo prekomerno paleto vsega in navajeni so, da je to popolnoma normalno. To ni povezano samo z dejstvom, da nimajo odnosa do hrane, ker ga nimajo, saj jim je samo po sebi umevno, da je krožnik vsak dan poln vsega in da je puščanje hrane na krožniku nekaj povsem normalnega. A to ni normalno. Hrana je razvrednotena, mladi pa sploh nimajo več odnosa do pridelovalca hrane. Skrbi me, ker še danes otroci ne znajo vzročno povezati kmetije s hrano – pa čeprav je Slovenija majhna in je dostop tudi mestnim otrokom do podeželja precej enostaven. Resnično še vedno v šolah slišimo, da otroci ne vedo, da je tisto na trgovski polici zraslo na kmetiji. Samo po sebi je umevno, da to v trgovini je. Tu se soočim s svojim bolečim spoznanjem, da je pri nas odnos do kmeta na izjemno nizki ravni. Kmet nima spoštovanja kot pridelovalec hrane, ki skrbi za nas – ne samo, da smo prehranjeni in da imamo dovolj hrane, ampak tudi, da je hrana kakovostna. V tem trenutku tudi že pripravljamo medresorski strateški načrt, da se bi tega lotili čimbolj sistematično in strukturirano. Tudi v povezavi z zavržki hrane moramo pristopiti k ozaveščanju, privzgajanju odnosa do pridelave, odnosa do same hrane in hkrati seveda tudi sistemsko poskrbeti, da zavržki hrane vendar pridejo do tistih, ki to hrano potrebujejo.

Imam tudi občutek, da v Sloveniji ne poznamo več navade, da bi hrano še enkrat pogreli. Po kosilu ljudje ostanke enostavno vržejo. Kdo bo pa to še enkrat jedel? Zato se mi zdi pomembno tudi, da pripravimo le tako količino hrane, kot jo bomo pojedli.«

Se pri vas kdaj znajdejo na krožniku na primer pohane šnite, kadar ostaja kruh?

Pri nas doma zelo skrbimo, da kruh ne ostaja, če pa že, ga popečemo, da dobi novo voljnost. Moj starejši sin pa si sam popeče kruh namočen v mleko in jajce. Tudi sicer nakupe načrtujemo glede na obroke, ki jih bomo pripravili. Trudim se, da v hladilniku ni preobilnih zalog hrane, kar v družini s pubertetniki ni enostavno – odpre hladilnik in oceni, da je prazen. A če dobro pogledaš, je tam vedno domača suha salama, ki jo kupujem pri mesarju na ekološki tržnici, imamo sir in domačo babičino marmelado. Dovolj, da se naješ.

Moja posebnost je tudi ta, da uporabim vse, kar najdem v hladilniku. Zagledam paradižnikovo omako in brokoli in pripravim brokolijevo omako, zraven pa pripravim še testenine. Rada improviziram in vedno so na koncu zadovoljni.«

Povejte nam, ali imate svoj vrt?

»Iskreno povedano, imela sem že dva poskusa z vrtom. Pri tretjem mi je mož rekel, da sem izčrpala vse možnosti. Še vedno si ga zelo želim imeti, trudim se tudi na balkonu, vsaj z zelišči. A ker sem večinoma med tednom v Ljubljani in se na Štajersko vračam ob koncu tedna ali res pozno zvečer, mi časa za vrt trenutno ne ostane dovolj.«

Od kod torej pride zelenjava na vaš krožnik?

»Imamo veliko srečo, babica je pridelovalka. Ima izjemno velik vrt in pridela večino zelenjave v vseh obdobjih. Tako uživamo domačo solato, fižol pa čebulo, drugače pa se trudim kupovati na domači tržnici na Ptuju. Pozorna sem, da je večina hrane domača ne samo zaradi zdravja, ampak tudi zato, ker z izbiro domače hrane podpiram domače pridelovalce.«

Aleksandra Pivec

Prihajate iz Prlekije, katero tradicionalno jed pripravite najpogosteje?

»O, zelo rada imam kislo zelje, pa restan krompir, kot mu rečemo. Zraven pripravim tudi pečenice, klasične ali pa celo vegetarijanske. Skoraj praviloma je na naši mizi vsaj enkrat tedensko kislo zelje s fižolom ali pa tudi kisla repa. Vsi jo imamo radi, tudi otroci, kar je pogosto presenetljivo.«

Kaj pa gibanica?

»Gibanico imam zelo rada. Znam jo tudi pripraviti, ampak tašča naredi boljšo, zato se je niti ne lotevam.«

Slovenski čebelarji so podali pobudo, da bi svoj čaj in kavo sladili z medom. Ste že poskusili, kakšno kavo pijete?

»Ja, poskusila sem že kavo z medom. Naj najprej povem, da je zelo prijetno videti, da je poleg kave postrežen slovenski med. To je odlična promocija, opozorimo pa tudi, da smo čebelarska dežela in slovimo kot odlični pridelovalci medu. Skrbimo tudi za naravo in ohranjanje biodiverzitete. A če sem povsem iskrena, kavo pijem brez dodatkov ali sladil. Sem ljubitelj grenke kave. K čaju pa vedno dodajam med, tako doma, kot tudi v službi.«

Preberite tudi:


Sorodni članki

Tretji petek v novembru – dan slovenske hrane 2019

Osnovni namen dneva slovenske hrane in projekta Tradicionalni slovenski zajtrk, ki ga letos praznujemo 15. novembra, je izobraževati in ozaveščati naše mlade in z njimi tudi širšo javnost o velikem pomenu uravnoteženega prehranjevanja. Redno zajtrkovanje v zdravi prehrani nosi zelo…

Več...

Reševanje hrane pred iztekom roka

Slovenija se uvršča med države, v katerih količina zavržene hrane iz leta v leto narašča. Eden pomembnih področij, kjer se tovrstna izguba lahko prepreči, je zmanjšanje zavržene hrane zaradi poteka roka uporabe v trgovinah. K reševanju tega problema so pristopili…

Več...

Vam najbližja ekološka kmetija

Bralci nas pogosto sprašujete, katera je najboljša ekološka kmetija in kateri so ekološki certifikati, ki jim lahko zaupamo. Na portalu Naša super hrana se zavzemamo za boljše razumevanje oznak pri različnih shemah kakovosti, predvsem pa delujemo na področju ozaveščanja o…

Več...

Kako izbrati vino

Odlična, že skoraj idilična, s soncem obsijana lega in raznolikost pokrajine v Sloveniji prinaša opojne okuse tradicionalnih dobrot in vrhunskih kapljic vina. Že naši predniki so s skrbnostjo in marljivim delom omogočili, da jih danes lahko prepoznamo in vse bolj…

Več...
Vas zanima naša super hrana in aktualno dogajanje v Sloveniji?
Ostani na tekočem