Gojkov gaj na strehi

Že od daleč je jasno, da je velika stanovanjska hiša na Kraški ulici v ljubljanski Koleziji nekaj posebnega. S tem ne mislimo samo zeleno lesketajočega se gaja na strehi, temveč gre tudi za splošni vtis v zelenilo ovite začarane vile, ki je videti kot iz kakega brezčasnega nadrealističnega filma. Na spodnjem vrtu beluši, rabarbara in skrbno negovane koprive, zraven se nasmihajo maline, češnje, hruške, kaki, kivi, slive, višnje in še marsikaj. Figi so se pri Staničevih z obžalovanjem nedavno odrekli, saj je povsem podivjala, poseben pečat pa na vizualni podobi hiše puščajo marelice, ki se ob strani vzpenjajo skoraj vse do strehe in hvaležno srkajo toploto iz zidov.

Nobeno naključje ni, da živi tu starosta zelene revolucije, prav res prvi prvoborec. Gojko Stanič je bil namreč prvi, ki je začel zelenjavo pridelovati na lastni strehi – in to ne samo v Sloveniji, med pionirji je tudi na globalni ravni.

Stanovalcem začarane vile po sadje in zelenjavo ni treba hoditi v trgovino, namesto tega morajo preprosto smukniti v šlape, stopiti ven iz hiše in iztegniti roko. Marsikomu se bo slišalo čudno, morda celo neverjetno, a na Kraški ulici imajo zelenjavo na voljo vse leto. Sadike začne Gojko praviloma vzgajati že decembra, in sicer v posebnem ozkem predprostoru pred dnevno sobo, kjer je veliko sonca in vlada ves čas temperatura osem stopinj Celzija. Začimbe poganjajo na drugem balkonu, ki je strateško blizu kuhinje; od tam vodijo stopnice gor na streho, kjer se bohoti zeleni gaj v vsej svoji koristni krasoti.

»Vidite, te grede smo postavili pred enaindvajsetimi leti,« se je sredi svojega kraljestva nasmehnil Gojko Stanič, ko je z radostno gesto zaobjel celo strešno krajino. Z ženo Viko ne bi mogla biti bolj ponosna, ko sta nam razkazovala, kaj vse jima uspeva na strehi. Brokoli, cvetača, blitva, cel kup solate, fižol, melancani, rukola, por – celo za zdaj še precej nizka sladka koruza, »da jo bomo popekli, tako za gušt!«. Na tej strehi je čisto vse podrejeno užitni flori. Služita ji celo dva nekdaj funkcionalna dimnika: v enem zdaj poganja solata, v drugem grah, čebula in korenje. »Prvo špinačo smo že pobrali, pet kilogramov je imamo spravljene v hladilni skrinji!« je med obhodom v opoldanski vročini ponosno zažarel Gojko, nakar mu je korak zastal pri velikem nasadu jagod. »Prave so, veste – niso plastične!« se je namuznil in utrgal tri zapored.

Med vsemi temi pisanimi zgodbami o uspehu se seveda najde tudi kak spodletel eksperiment. Poleg že omenjene fige slabo kaže tudi vinogradniški breskvi: na strehi ji je bil sicer odmerjen ekstra velik lonec, a glede na njeno trenutno grintavost so ji dnevi najbrž šteti. »Vseeno ima na voljo premalo zemlje,« pojasnita zakonca Stanič, »in tudi prevelika vlaga v posodi ji najbrž ni po godu.« Zakonca na svoji haciendi vsako leto pridelata okrog 100 kilogramov zelenjave po osebi, k čemur je treba prišteti še okrog 50 kilogramov sadja in robidovja iz nasadov okrog hiše. Večino pridelkov ponosno in uživaško pomlaskata kar sama, nekaj presežkov pa razdelita mlajšim generacijam, ki živijo v spodnjem nadstropju.

Ko smo se z močnega sonca umaknili nazaj v božajoči hlad dnevne sobe, sta se zakonca pohvalila, da na račun doma pridelanega ekološkega sadja in zelenjave letno prihranita okrog 2600 evrov. Nato se je Gojko spomnil začetkov svoje kariere zelenega revolucionarja. Prve grede, nam je pojasnil, je na streho pred enaindvajsetimi leti postavil, ker mu je naraščajoče število avtomobilov pod hišo požrlo vrt. V življenju se je sicer ukvarjal s čisto drugimi rečmi, bil je pravnik in politolog, a za kombinacijo heca in izziva samemu sebi si je rekel: pa poglejmo, če lahko mogoče kaj solate pridelamo na strehi! Poskus se je krasno obnesel in zelo kmalu je začel pospešeno dodajati nove grede – s tem da je najprej z jekleno traverzo ojačil nosilni steber strehe. »Kdor si želi omisliti vrt na strehi, se mora najprej zelo konkretno pomeniti s kakim inženirjem statike, to moram zelo poudariti. Ker, veste, te grede imajo nekje pol tone na kvadratni meter! In če cele zadeve ne načrtujete zelo pazljivo, vam vse skupaj kaj hitro treskne na glavo, tako kot se je zgodilo v nekem nakupovalnem centru v Litvi. Glede tega imajo v Nemčiji predpise, pri nas žal ne, čeprav nekateri na to zelo opozarjamo.«

Od tistih daljnih, skromnih začetkov so pri Staničevih vsako leto dodali kako novo sorto in ves čas pilili metodologijo. Med številnimi inovacijami je Gojko uvedel poseben sistem gojenja, zaradi katerega domačemu vrtnarju vrt obrodi več zelenjave v daljšem obdobju, kot je običajno. Njegovi dolgoletni izsledki in inovacije so strnjeni v pregledni in lično ilustrirani knjigi Sonaravni vrt na strehi – kako vsak dan v letu do sveže in zdrave zelenjave.

V mestih, trdi brez trohice dvoma, bi lahko sadje in zelenjavo za svoje potrebe večina ljudi pridelala sama. To velja tudi za stanovalce stolpnic, kjer bi se dalo ogromno postoriti na balkonih in na parkiriščih ter z razumno uporabo vertikalnih sten. »Saj svet dejansko že gre v to smer – in nič čudnega! Sedemdeset odstotkov vseh Evropejcev danes živi v mestih, zelo kmalu bo to število zraslo na osemdeset odstotkov. To je v resnici zelo velik problem. A obstajajo tudi rešitve.«

V tem trenutku je našega vizionarja za kako minuto zmotil telefonski klic. Na drugi strani je bila profesorica walfdorske šole, s katero se je dogovoril, kdaj lahko njeni dijaki pridejo na obisk, da si lahko na lastne oči ogledajo prihodnost na njegovi strehi. Potem nam je razkril, da je trenutno zelo zaposlen z izdelavo načrtov za gradnjo posebne stanovanjske stavbe, v kateri bi se stanovalci zavezali k določenim jasnim in učinkovitim pravilom sonaravnega urbanega gojenja zelenjave. Po trenutnih načrtih bo zadeva imela štiri nadstropja, v njej bo prostora za 24 stanovanj, sestavljena pa bo iz najkakovostnejših materialov ter najbolj naprednih tehničnih rešitev. »Ključno je, da se bodo vsi stanovalci zavezali določenim pravilom, s katerimi bomo lahko maksimizirali učinkovitost pridelave zelenjave. Ker v obstoječih stanovanjskih hišah – kaj šele stolpnicah! – je gojenje zelenjave lahko problematično, saj so lahko eni stanovalci za, drugi spet ne … In tu hitro pride do trenj in izgub učinkovitosti.« V zgradbi, ki jo namerava v sploh ne tako daljni prihodnosti postaviti Gojko, naj bi stanovalci složno pridelali veliko večino svojega sadja in zelenjave, drugo pa bi kupili pri lokalnih kmetih.

Prihodnost, kot dobro vemo obveščeni, je negotova, in bo od nas zahtevala marsikateri preskok tako v mišljenju kot v vrednotah. Vizija, ki jo je že davno zakoličil Gojko Stanič, je gotovo svetal zgled v to smer. »Se spomnite jagod, ki sem vam jih ponudil zgoraj?« nam je položil na srce ob slovesu.»Če jih gojiš sam, se moraš samo sprehoditi do njih in si jih natrgati. V supermarkete pa jih vozijo iz Španije ali pa še od dlje. Zakaj? Ekološki stroški takega pristopa so gromozanski in si jih zelo kmalu preprosto ne bomo mogli več privoščiti.«

Ob tem lahko samo še enkrat opozorimo, da je slovenska stopnja samooskrbe z zelenjavo le dobrih 30 odstotkov. In taki strešni gaji so lahko ena izmed še posebej dobrodošlih rešitev za dvig te skrb vzbujajoče statistike.