Garažni podjetnik s kulinaričnim oskarjem

Za Petrom Čvanom, gospodarjem na domačiji Grčin v Podvinu pri Polzeli, je osupljivo uspešno obdobje. Po zmagi na lanskem Agrobiznisu, prvem izboru Tuša in Financ, so njegovi vrhunski jabolčni sokovi prejeli še črn in zlat znak odličnosti great taste 2015 v Londonu, ki ga imajo mnogi za nič manj kot kulinaričnega oskarja. Sokovi so uplenili tudi tri zlate medalje na mednarodnem ocenjevanju pijač pred letošnjim 53. sejmom AGRA. Toliko imenitnih dosežkov v tako kratkem času ne more biti naključje, zato smo se s še vedno mladim podjetnikom pogovorili o skrivnostih njegovega uspeha.

Tako prestižna nagrada je gotovo podžgala vaše ambicije za širitev na tuje trge. Omenili ste željo, da bi vam priznanje odprlo vrata v največje britanske nakupovalne centre, kot so Harrod’s, Selfridges in Marks & Spencer. Kako realne so te želje?

Imate prav, preboj na takšne trge brez tako pomembnih nagrad skorajda ni mogoč, razen če imaš na razpolago neomejena denarna sredstva. Seveda zelo pomaga, da je kakovost naših izdelkov kontinuirana, saj lahko kadarkoli predočimo odličja z vseh domačih in nekaterih tujih ocenjevanj za nekaj let nazaj. Veste, londonskemu tekmovanju so načelovali sodniki, ki prihajajo iz najbolj priznanih kulinaričnih krogov na svetu. Nagrada omogoča učinkovito navezavo stikov s prav takšnimi ljudmi, tako da so naše ambicije zdaj veliko bolj realne, kot so bile prej.

Kako ste sami zašli v zgodbo izdelovalca sadnih sokov? Če prav razumemo, ste začeli že kot študent?

Prihajam iz zelo podjetne družine z zelo dolgo sadjarsko tradicijo. Ko stopite pred  domačijo Grčin, vas najprej pozdravi več kot 130 let stara stiskalnica, ki je bila v uporabi še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Moji predniki so sadje iz naših in okoliških sadovnjakov izvažali tudi na dunajske cesarske dvore, pariške dvore in vse do Egipta. Kaj pa vem, očitno nekaj nosim tudi v genih. (smeh) Kot študent sem prepotoval skoraj vse celine, marsikje sem bil deležen vrhunske lokalne hrane in pijač … In šele takrat sem ugotovil, kako razvajen sem od naše domače kuhinje, predvsem babičine! Še danes me zelo težko kdo začara z okusi na prvo žogo, saj sem zrastel na sveži, doma pridelani hrani brez aditivov in škropiv.

In na mladinskih popotovanjih ste ugotovili, da tudi kuharji v restavracijah s petimi zvezdicami potrebujejo najboljše možne surovine, da lahko pride njihova genialnost do izraza …

Tako je. Ti vrhunski chefi seveda znajo očarati s svojo kreativnostjo pri kombinaciji jedi in okusov, a brez najkakovostnejših sestavin tudi njim pogosto zmanjka inspiracije za resnične presežke. A na svojih poteh sem ugotovil še nekaj! Vrhunska kulinarika je bila vsepovsod draga, doma pa mi je bila na razpolago zelo poceni. Kot bi imel pred nosom zlat rudnik lokalne kakovosti. To je botrovalo moji odločitvi, da bom izdeloval sokove.

Začetki kljub tem prednostim družinske tradicije in lokalne kakovosti najbrž niso bili lahki?

Nikakor. Sem eden tistih, lahko bi rekli garažnih podjetnikov, ki smo se na noge postavili čisto sami. Jaz nam najraje pravim ‘samorastniki’. Začetki so bili tudi zame velik izziv – uh, koliko je bilo prebedenih noči, zelo dragega učenja na napakah, mrzličnega tuhtanja pa tistih resnično črnih trenutkov, ko si že tik pred obupom … Ja, bilo je težko. Prav nič mi ni bilo podarjeno, vse je trdo prisluženo.

Zelo zanimiva je vaša izjava v časniku Finance, kjer ste rekli, da želite kljub širitvi ostati dovolj majhni, da si boste še vedno lahko privoščili najboljše surovine. »Ko zrasteš in postaneš industrija,« ste pojasnili, »si ne moreš več privoščiti najboljših surovin, ker jih ni v zadostni količini.« Po kakšnem ključu izbirate jabolka?

Česar ne pridelamo sami, odkupimo od skrbno izbranih sadjarjev. Po vseh teh letih izkušenj moram samo zakoračiti v posamezen nasad in mi je kaj kmalu vse jasno – kaj lahko pričakujem, kako se dela, kakšne pripomočke uporabljajo … Leta izkušenj in zelo dragih napak so izostrila moj čut za kakovost. Veliko pa dolgujem tudi dobri izobrazbi, ki sem je bil deležen na Biotehniški fakulteti.

Kot pomemben korak pri doseganju visoke kakovosti naštevate tudi ‘najnežnejše postopke priprave sokov’. Kaj ta prijetno zveneča nežnost v resnici pomeni?

Ko smo pred časom nabavljali osnovno tehnologijo, smo po skrbni raziskavi ugotovili, da so naše potrebe povsem drugačne od tega, kar je omogočala večina robe, ki je bila na voljo. Zakaj? Na trgu dostopna tehnologija se je izkazala za preveč »grobo«, zato smo se usmerili v razvoj lastne tehnologije minimalne pasterizacije. Zanjo je veljalo, da je v teoriji skorajda nemogoča, a se je izkazalo, da ni čisto tako. Samo zelo se je bilo treba potruditi in stopiti v stik s strokovnjaki z zelo različnih področij, tako s področja strojništva kot elektronike in informatike. In ko smo našli te prave rešitve za visoko biološko vsebnost naših sokov, smo vedeli, da smo na konju. Omenjene rešitve uporabljamo že več kot devet let in še danes jih rad navajam kot živi dokaz, da se da tudi drugače, če le imaš voljo in znanje!

Tega vodila se še vedno držite. V naslednjih dveh letih imate v načrtu gradnjo novih prostorov in tehnološko nadgradnjo z najnovejšo mehatroniko, načrtujete pa tudi novo linijo sadnih sokov z dodatkom funkcionalnih živil. Ko podjetje stavi na kakovost, mora ves čas držati korak s trgom, kajne?

Seveda. V učnih letih sem bil previden in sokove razvijal počasi. Ko z uspehi pride samozavest, pa si zastaviš višje cilje in se v celoti osredotočiš nanje. Ko bi le bili pogoji poslovanja v naši državi še malo bolj naklonjeni uspešnemu podjetniku … Kako bolje bi bilo potem za vse! No, ampak ne smem samo grajati. Priznati je treba, da se zadeve vse hitreje premikajo v pravi smeri, tako na pristojnem ministrstvu kot na različnih svetovalnih in kontrolnih službah. Pridelava zdrave in sveže domače hrane postaja tudi v očeh potrošnikov vse večja vrednota in odkrito vam povem, da vidim tudi za Slovenijo na tem področju svetlo prihodnost. Mislim, da ima marsikdo od nas že pošteno dovolj optike, po kateri mora biti hrana najprej poceni, potem šele vse ostalo. Kvalitetna in zdrava hrana je seveda po definiciji dražja od cenene in nezdrave, ni pa treba, da je nedosegljiva.