Domača semena

Dandanes se vse bolj zavedamo pomena hrane – ne govorimo več le o sestavi in hranilih ampak  tudi o kakovosti. Lokalno pridelana hrana je najboljša takrat, ko vsebuje vitalno energijo, ki nas ohranja, navdihuje in daje slast tudi s tistim domačim vonjem, ki smo ga dobro vajeni – saj raste v našem okolju, na katerega smo prilagojeni tudi sami. Semena so temelj vsake hrane in zelo je pomembno, kako jih izberemo. Večino semen je najbolje pobrati in shraniti takrat, ko rastlina naravno odvrže semena. Že naše babice so večino semen za pridelavo na svojih njivah ali vrtovih pridelale same. Seme so žlahtnile z izmenjavanjem in ga ohranjale iz roda v rod. Odbrana najboljša semena pa so se znašla tudi v nevestini bali. Vedno pa je veljajo tudi, da je potrebno semena shraniti za vsaj dve leti sejanja, saj se nikoli ne ve, kakšna bo prihodnja letina in če se bo iz semen sploh dalo kaj pridelati.

Avtohtona in tradicionalna semena so del naše kulturne in naravne dediščine. Prispevajo k biotski pestrosti in prehranski varnosti. Rastline so prilagojene našim pridelovalnim razmeram in so bolj odporne. Primerne so za sonaravno pridelavo. Pomembne so tudi zaradi značilnega vonja in okusa ter vitalnih lastnosti in dozorelosti plodov. Tradicionalna, udomačena semena, ki so lahko sicer tujega porekla, se že več desetletij pridelujejo tudi v Sloveniji in so že prilagojena našemu okolju. Avtohtone in tradicionalne, udomačene sorte zelenjave radi gojimo tudi zato, ker so hvaležne in manj občutljive. Primerne so za vrtičkarje začetnike in nepogrešljive v ekološkem, biodinamičnem in permakulturnem načinu pridelave hrane.

Zdrava hrana zraste iz pravih semen

Za prihodnost potrebujemo zdravo hrano, ki zraste iz zdrave zemlje in je pridelana na naravi prijazen način iz semen, ki nam že sama pokažejo ali so zdrava. »To lahko ugotovimo na preprost način.«,

pravi Irena Rotar, zagovornica ohranjanja semen in neodvisna aktivistka samooskrbe. »Zelo dobre razmnoževalne lastnosti ima rastlina, ki je zrasla iz semena in je sposobna ponovno proizvesti seme iz katerega bo zrasla rastlina enakih lastnosti. Rastlina je vzklila iz drobne pikice semena pod točno določenimi pogoji in se ob rasti upirala vremenskim ujmam«.

OSKRBIMO Slovenijo – Štafeta Semen

Aktivnost vključuje setev, izmenjavo in hranjenje semen – najmanj 11 zrn poseješ, 11 izmenjaš in 11 hraniš.

Kako izbrati pravo seme, katere sorte sejati in kako pridelovati?

V času podnebnih sprememb je še posebej pomembna lastnost semen, da so prilagojena našemu okolju in se krepijo s podnebnimi spremembami. Ob pridelavi lastnih semen je priporočljivo upoštevati tudi biodinamični koledar. Pobiramo jih ob suhem vremenu in hranimo v temnem in hladnem prostoru.

Pravilno shranjeno seme ohrani kalivost, od kalivosti semena pa je odvisen pridelek v naslednjem letu. Na splošno velja, da seme shranjujemo v suhem in hladnem prostoru. Preden ga shranimo, ga moramo dobro posušiti, najbolje na prostem. Vendar pa semen ne sušimo neposredno na soncu, saj so lahko temperature previsoke. Sušimo jih v senci.

Primerna temperatura prostora za shranjevanje je okoli 5 stopinj, razmere v prostoru pa ohranjamo enake. Pogoji v prostoru naj bodo ravno nasprotni od tistih, ki jih seme potrebuje za kaljenje.

Solatno seme so nekoč pridobivali tako, da so na gredici pustili 3-5 najboljših solat in pustili, da zrastejo in ‘gredo v cvet’. Če so bile prevelike, so jih privezali k opori. Prav tako čebulo, česen ali por. Na gredicah v vrtu so bile vedno tudi rože, tako da so čebele pogosto obiskovale vrtove in oprašile tudi vrtnine. Ko je rastlina že naredila večino semen, so rastline naravno posušili – obesili so jih na kozolec ali v vrtno uto, nato pa skrbno shranili v kozarce za prihodnjo setev.

»Permakulturniki vedno pustimo dve do tri rastline na gredici« pravi Rotarjeva. »Ko je seme zrelo, odpade na tla in gre v zemljo, nekatera semena pa odnesejo veter ali ptice. Tako ohranjamo biodiverziteto. Semena pa imajo še eno čudovito lastnost – dormanco. Ta omogoča semenu dolgo čakanje v zemlji na ugodne pogoje, dovolj vlage in toplote, da potem vzklije in raste. Takšne rastline so po navadi tudi najbolj odporne. Nekatere pustimo na gredici, druge pa presadimo in tako poskrbimo, da bodo imele dovolj prostora za rast. Z lastno pridelavo semen lahko poskrbimo tudi za samooskrbo s semeni«.

Pri ekološkem ali naravnem drobnjaku med rastjo nekaj stebelcem dopustimo, da zacvetijo in naredijo semena (na sliki), ki jih poberemo in shranimo. Nato suha stebelca odstranimo in pustimo ostala stebelca rasti še naprej za uporabo ali za cvet.

Ob pobiranju bo nekaj semen izpadlo, a če zrahljamo zemljo, bodo zagotovo tudi vzklila. Potem jih lahko presadimo v rastlinjak, visoke gredo ali pa pustimo na gredici; spomladi bodo pognala iz zemlje in nas ponovno razveseljevala s svojim čudovitim okusom. Takšen naraven način lahko uporabimo pri mnogih rastlinah, lahko pa samo pustimo semena na gredici in narava bo ustvarila nov čudež.

»Če zraste rastlina iz semena in je sposobna sama reproducirati novo seme, ga lahko naslednje leto zopet posejemo in rastlina je enakih lastnosti, potem je to lep pokazatelj, da ima takšna rastlina najboljše reproduktivne lastnosti. Danes je sicer dostop do različnih semen veliko lažji kot nekoč, a žal za vsa ne vemo, kako se bodo obnašala v našem okolju. Ali bodo takšna semena našo biodiverziteto oplemenitila ali pa morda uničevala, kot smo priča pri tujerodnih invazivnih rastlinah? Za začetek moramo vedeti kaj sploh pomenijo oznake na semenih in kakšne vrste semen poznamo«, dodaja Rotarjeva.

Kaj pa so hibridna in GSO semena

Večina pridelovalcev pri nas kupuje hibridna semena. Ta zagotavljajo le eno količinsko obilno letino, plodovi pa nimajo reproduktivne energije. Če kljub temu vzgojimo semena iz teh rastlin, v naslednjem letu verjetno ne bodo imele enakega pridelka. Hibridna semena nastajajo z žlahtnjenjem lastnosti, tako da s križanjem izboljšajo rodnost, povečajo količino pridelka, izboljšujejo lastnosti lepšega videza listov, cvetov ali plodov, povečajo odpornost na določene bolezni in škodljivce, lahko pa tudi na izboljšanje okusa plodov. Gensko spremenjena semena (GSO) v Sloveniji niso dovoljena, a jih je po svetu vseeno veliko. GSO semena nastajajo s pomočjo genskega inženiringa kjer v semena vključijo določene želene gene živali, rastlin, bakterij, glivic ali plesni . Tako ustvarijo določene lastnosti in rastline so bolj odporne na sušo ali pozebo, imajo določen okus, povečajo lahko obilnost pridelka.

Ne pozabimo na sadje

»Pri oskrbi s hrano ne smemo pozabiti na odporne sorte sadja, ki ga v Sloveniji kronično primanjkuje«, še opozarja Rotarjeva. »Bioverziteta na tem področju je izjemno osiromašena zato je čas, da ponovno zasadimo slive, vinogradniške breskve, ringloje, nešplje, orehe, lešnike, za samooskrbo in za prodajo. Moda lahko ponovno razmišljamo o revitalizaciji in zasaditvi sadnih dreves v gozdovih, ki so uničeni od vremenskih ujm, saj jih bo potrebno ponovno zasaditi in bi jih lahko zasadili z orehi, lešniki in drugimi primernimi sadnimi sortami za prehrano ljudi in živali«.

Zdrava hrana je ključ

»Prehranska varnost bo v prihodnje še kako pomembna. Zato ni odveč poziv, da posejte prava semena na vrtove, njive, v naravo. Spoznajte kmete, ki pridelujejo sonaravno in izbirajte ekološka živila. Posadite sadno drevo, podarite grmiček ribeza ali borovnic in ga posadite kot okrasni grm. Ob rojstvu ali rojstnem dnevu podarite otroku sadno drevo, da bosta rasla skupaj. Kupujmo lokalno pridelano slovensko super hrano, saj tako ohranjamo podeželje, skrbimo za svoje zdravje in pripomoremo k razvoju države, za delovna mesta in prihodnost naših otrok. S tem ne podpiramo globalizacije, zmanjšujemo okoljski odtis in posledice cenene uvožene hrane, ki je velikokrat plod čudnih delovnih pogojev ter spornih tehnologij pridelave. Te se odražajo v kakovosti hrane, ki ima posledice na naše zdravje. Skrbimo za trajnostno prihodnost«.

Sonaravne rešitve si ob koncu avgusta lahko ogledate tudi na sejmu Agra na poligonu Zeleni dragulji narave, kjer rastejo rastline domačih in tradicionalnih sort, s kombinacijo rastlin, prilagojenih za podnebne spremembe ter samooskrbni preživetveni krog in 14 različnih sort industrijske konoplje.

Dobra praksa: obuditev tolminke

Kmetijski inštitut Slovenije je javni zavod, ki se ukvarja s celovitim preučevanjem kmetijstva Slovenije že od leta 1898. Ena izmed njegovih pomembnih nalog je ohranjanje genskih virov v okviru Genske banke, ki je del Slovenske rastlinske genske banke. V Sparu so se skupaj s KIS lotili velikega in pomembnega izziva. Obudili so tolminko, staro krhkolistno solato, ki je konec prejšnjega tisočletja izginila z naših vrtov.