“Dneve odprtih vrat bomo po novem prirejali večkrat na leto!”

Pogovor z Dragico Tigeli s čebelarske kmetije Tigeli iz Veržeja

“Čebelarski muzej je izročilo preteklosti, je ogledalo življenja, prleškega človeka, pridnega, vztrajnega in skromnega. Poglej, povej in verjemi, da je sožitje naša prihodnost.” Tako piše na spletni strani čebelarske kmetije in čebelarskega muzeja Tigeli. Danes na tej kmetiji gospodarijo s kar osemdesetimi čebeljimi družinami v dveh stacionarnih čebelnjakih in treh prevoznih enotah. Za spoštljiv odnos do zgodovinskega izročila skrbi skrbno vzdrževani čebelarski muzej, za prihodnost pa bogata paleta izdelkov iz medu, ki so prav v zadnjih letih prejeli številne certifikate in nagrade za kakovost.

Ravno pred kratkim, čez prvomajske praznike, ste imeli na svoji kmetiji spet dneve odprtih vrat. Kako ste nasploh zadovoljni s temi dogodki?

Z dnevi odprtih vrat smo bili tudi letos zelo zadovoljni. Organizirali smo jih že šesto leto zapored in vedno se nam je to lepo obrestovalo. Lani nam je sicer malo ponagajalo vreme, tako da je bilo obiskovalcev nekoliko manj … Smo imeli pa zato letos krasno sonce in številčnost obiska je tudi nas zelo toplo presenetila. Še dobro, da smo za vsak primer pripravili nekoliko več medenih dobrot za degustacijo, tako da ni bil nihče prikrajšan.

Koliko obiskovalcev ste imeli letos vsega skupaj?

Težko bi vam povedala natančno številko, ampak v dveh dneh bi ocenila, da jih je bilo vsega skupaj kakih osemsto.

Oho, to je pa res impresivna številka! To pomeni, da ste imeli vnaprej pripravljenih na tisoče medenjakov, da jih ni zmanjkalo?

Tako je. Pa tudi ogromno lončkov medu in medenih likerjev. Nihče ni bil prikrajšan. Res je bilo lepo. Začeli smo ob desetih, uradno naj bi zaključili ob petih popoldne, ampak ljudje so prihajali vse do pol sedme zvečer.

Je bilo tudi kaj mladih?

Seveda. Prišle so vse generacije, od šolskih otrok, srednjih generacij do starejših.

In kaj je tiste najmlajše med obiskom najbolj zanimalo?

Marsikaj! Zelo jih je zanimalo, kako poteka samo delo s čebelami, marsikoga od njih je navdušil tudi naš virtualni panj, kjer so slike postavljene tako, kot da bi v živo gledali čebele. Najbolj pa je otroke zanimalo, kako čebele sploh nastanejo. Eni so me celo spraševali, kje lahko vidijo čebelje otročičke. In ko smo jim razložili osnovno biologijo naših čebel, so bili videti zelo zadovoljni.

Na kmetiji se tudi nasploh ukvarjate s čebelarskim turizmom. Na neki način bi lahko rekli, da sodite med utemeljitelje tega pristopa na naših tleh …

Utemeljitelj je bil moj oče, po katerem sem tudi podedovala čebelnjak in čebelarski muzej. Najbolj znan čebelarski muzej je sicer v Radovljici, naš pa se lahko pohvali, da edini premore veliki osmerokotni čebelnjak, ki je pri nas še ohranjen v naravi. To je gotovo del slovenske zgodovinske dediščine – gre za posebni, paviljonski način gradnje s strešno lino in posebnim, danes praktično neznanim sistemom panjev. Kot takega smo ga tudi zaščitili kot etnološki spomenik.

Kot del splošne ponudbe organizirate tudi naravoslovne dneve za šolske otroke …

Res je, pri nas lahko dobijo otroci zelo dober splošni vtis, kaj čebelarstvo sploh je in kakšne so njegove osnovne zakonitosti. Da jim pri tem ni dolgčas, zanje organiziramo tudi delavnice, kjer lahko sami izdelujejo sveče iz čebeljega voska, za povrh pa morajo še rešiti križanko.

Križanko?

Ja, čisto pravo križanko, ki je sestavljena iz nekaterih ključnih besed, ki jih izrečem med osnovnim čebelarskim predavanjem.

Aha, torej delujete v sozvočju z ugotovitvami modernih psihologov, ki pravijo, da se otroci daleč največ in najhitreje naučijo skozi igro?

Tako je. In na ta način jih motiviramo, da med predavanjem tudi bolj pozorno poslušajo, saj jih na križanko opozorimo že vnaprej. ‘Aha!‘ si rečejo. ‘Zdaj moramo biti pa malo bolj zbrani, ker bomo morali potem to napisati v križanko!’ Nasploh se mi zdi, da otroci zelo radi hodijo k nam. Nedavno smo imeli na obisku celo ekskurzijo prvih letnikov srednjih šol – najbrž vsi vemo, da so to zelo posebna leta – pa so bili vseeno zelo pridni in so poslušali z velikim zanimanjem.

Če se še malo vrnemo na same dneve odprtih vrat; imate v načrtu to navado ohraniti, jih nameravate prirejati tudi v prihodnjih letih?

O, to pa nedvomno! Ob tako pozitivnem trendu – letos smo imeli največ obiska do sedaj – bi bilo to navado prav nespametno opustiti.

Se vam je morda letos utrnila kakšna ideja, kako za obiskovalce še izboljšati izkušnjo?

S tovrstnimi akcijami širšo skupnost predvsem spomniš nase pa tudi na to, da imaš na voljo celo paleto krasnih izdelkov. In v tem kontekstu smo začeli razmišljati, da bi začeli poleg naših običajnih prvomajskih dnevov odprtih vrat jeseni prirejati tudi kostanjeve dneve.

Torej bi imeli dneve odprtih vrat več kot enkrat na leto?

Tako je. To je krasen način, da okolico opozoriš nase. Bi pa opozorila, da je pri tem najbrž celo najpomembnejša medijska podpora. Če ljudje za dogodek ne bodo vedeli, preprosto ne bodo mogli priti, kajne? Mi smo se potrudili, da smo po radiu ljudi vedno obvestili, kdaj se lahko oglasijo pri nas. In tudi na sam dan odprtih vrat so po radiu lahko slišali, da so toplo vabljeni.

Bi glede na svoje izkušnje princip dnevov odprtih vrat priporočili tudi drugim kmetom?

Vsekakor, in to ne glede na pridelovalno panogo. No, toliko več pozitivnega učinka bo imela taka prireditev za tiste, ki so lahko upravičeno samozavestni glede svojih izdelkov, torej za tiste, ki imajo kaj pokazati. Alternativni pristop opozarjanja okolice na svoje izdelke bi bil, da postavljaš razne degustacijske stojnice, in tudi to smo mi počeli, hodili smo po raznih kopališčih in podobnih krajih … A smo ugotovili, da gredo ljudje vse prepogosto radi mimo, ne da bi se ustavili. Če pa jih povabiš domov in se potrudiš, da jih dobro pogostiš, je učinek lahko neprimerno večji.