Darko Kegl, perutninar: »Izbira lokalno pridelane hrane koristi vsem!«

Darko Kegl je rejec perutnine iz Podgorja pri Apačah. S perutninarstvom se ukvarja že 30 let in vedno je bil pionir v tej panogi. Želi dosegati najvišje standarde, zato je pred leti kot prvi pri nas uvedel piščancem prijazno rejo, sedaj pa je njegova farma tudi del sheme »izbrana kakovost«. Povprašali smo ga, zakaj sta lokalna pridelava in potrošnja perutninskega mesa tako pomembni.

Kako potrošnik z nakupom lokalnega mesa prispeva k dobrobiti slovenskega kmeta, torej tudi vas?

Nakup lokalnega proizvoda, torej tudi perutninskega mesa, gotovo spodbuja razvoj kmetijstva na slovenskih tleh. Korist je obojestranska, ne koristi le kmetu in drugim v verigi, saj tudi potrošnik z vsakim nakupom živil slovenskega porekla uživa bolj kakovostno hrano.

Bi rekli, da je vaš poklic in delovno mesto (in drugih zaposlenih v slovenski mesnopredelovalni industriji) odvisno tudi od nakupnih navad slovenskega potrošnika oz. kupca?

Da, seveda. Absolutno. Sploh če govorim za svoje področje in način reje, ki smo ga razvili skupaj s Perutnino Ptuj. Izdelek je sicer zelo iskan v tujini, a prodaja na domačem trgu je tista, ki najbolj koristi in je v interesu vseh. Nakup lokalne, slovenske hrane po normalni ceni zagotavlja visoko raven samooskrbe v panogi, zaposlenost domačih ljudi na domačih tleh, v slovenskih podjetjih, s tem pa tudi ohranjanje kmetijstva.

Koliko vas dela na kmetiji in kako si delite delo?

Trenutno delava midva z ženo. Otroci so še v šoli. Delo si deliva – odvisno predvsem od razpoloženja in časa, pa tudi od tega, kakšno delo je na vrsti. Ni vsak dan enako. Zaposlenega nimava nikogar, za živali in administracijo skrbiva sama.

Ste po vstopu v shemo postali kot pridelovalec vidnejši, prepoznavnejši, ali vstop v shemo že kaže svoje pozitivne posledice?

Pozitivne posledice gotovo so. Pri tem sem osebno v to zgodbo zelo vpet. Bil sem prvi, ki je v Sloveniji uvedel piščancem prijaznejšo rejo. Gre za zgodbo Natur Premium pri Perutnini Ptuj. Sam pri sebi sem po določenih letih namreč spoznal, da nisem več primeren za standardni način reje. Zdaj so živali lahko živahnejše, saj jim omogočimo izhod na »zimski vrt«, kot ga imenujemo po domače – gre za pokriti nadstrešek. S tem načinom sem res zadovoljen. Najprej se je pojavila potreba na tujem trgu, ker pa se nam je ta standard zdel prijaznejši do živali, smo ga aktivno začeli uvajati tudi pri nas oz. smo to meso ponudili na našem trgu. Zdaj to traja že približno štiri leta. Pri shemi »izbrana kakovost« mi je najpomembnejše to, da je potrošnik s to oznako dobil zelo pomembno informacijo: da je celoten proces potekal v Sloveniji, pri slovenskih rejcih oz. kmetih.

Je v vaši okolici veliko drugih kmetov, ste tudi z njimi povezani?

Živim ob Muri, na območju, kjer je predvsem prisotno poljedelstvo, pa tudi živinoreja. Kmetij, ki se ukvarjajo s poljedelstvom, je sicer več. Število kmetij se rahlo zmanjšuje oz. upada. V tej dolini imamo pa sicer precej specifično težavo – mejimo na sosednjo Avstrijo in bijemo večno bitko z avstrijskimi kmeti, ki nam želijo pokupiti našo slovensko zemljo. Povezujemo se, seveda, saj se moramo – edino v slogi in povezovanju bomo preživeli.

Zakaj morajo po vašem potrošniki izbirati lokalno hrano?

Izbira oz. nakup slovenske, lokalno pridelane in predelane hrane koristi vsem, celotni verigi – od lokalnega pridelovalca do predelovalca. Potrošnik z izbiro dobrega, domačega, lokalnega živila vpliva tudi na svoje zdravje in počutje, pa še zadovoljstvo. Poleg tega pa pomaga ohranjati tudi domače okolje.

Tudi sami prisegate na lokalno pridelano hrano?

Absolutno. Zaupamo v slovensko hrano, zato v trgovini pogledamo oznake in se prepričamo, da smo kupili slovensko. Po aferi s poljskim mesom smo videli, da so kontrole in sledljivost še kako pomembne.

Kakšne odnose imate s slovenskimi odkupovalci mesa? Je lokalna pridelava in predelava obojestransko koristna?

Moji odnosi so dobri. Skoraj 20 let sodelujemo s Perutnino Ptuj, na našem gospodarstvu pa se z rejo perutnine ukvarjamo že dobrih 50 let. Gre za obojestransko dolgoročno strateško sodelovanje. Sodelujemo zelo intenzivno. Oni poskrbijo za veterinarsko in tehnološko podporo, dostavo dan starih piščancev, krmil, odvoz vzrejenih živali, občasno pa imamo skupaj tudi kakšno izobraževanje.

Kaj vse so prednosti vas kot lokalnega rejca?

Mislim, da je tu pomembno dejstvo, da smo slovenski kmetje (oz. kooperanti v našem primeru) v primerjavi s tujino dosti manjši. Velikostni razred reje pri nas je nekje od 15 do največ 30 tisoč živali na eni lokaciji. To pomeni, da so reje pri nas razpršene, da imamo rejci, ko pridemo v objekt, večji in boljši pregled nad živalmi, ki so navajene na prisotnost ljudi. Rejci obvladujemo proces reje, saj smo v nenehnem stiku z živalmi. V tujini so farme veliko večje, obsegajo tudi do 200 tisoč ali več živali na lokaciji – to pa je že čista industrija. Lokalna proizvodnja je pomembna, saj ima velik vpliv na dobrobit živali, transportne poti pa so krajše. Mislim, da smo lokalni rejci tudi dosti prijaznejši z živalmi.

Ali po vašem mnenju potrošniki zaupajo v lokalne kmetijske pridelke in živila? Kaj bi jim želeli sporočiti?

Mislim, da slovenski potrošnik vse bolj zaupa domačim pridelkom. Pomembno je tudi, da ve, da je naš način reje za velike svetovne proizvajalce proizvajalce skoraj nedosegljiv. Veliki tujini so bolj industrijski, mi pa delamo »po domače«, pod strogimi standardi in nadzorom, a v nenehnem stiku z živalmi. Potrošnike pa pozivam, naj bodo pri nakupu mesa pozorni na slovensko poreklo, saj je njihova izbira pomembna tudi zanje.