Česar o čebeli morda še ne veste | Zgodbe o naši super hrani

Česar o čebeli morda še ne veste

Najstarejša čebela na svetu je stara sto milijonov let; seveda gre za najstarejši najdeni fosil. Našli so ga v rudniku na Burmi, odlično pa se je ohranil v jantarju. Že stare civilizacije, Egipčani, Babilonci, stari Grki, Sumerci in drugi, so zelo dobro poznali med in učinke čebeljih pridelkov na zdravje in tudi danes vemo, da je panj čebelja palača zdravja. Čebelarstvo se je v Sloveniji začelo pospešeno razvijati že v 18. stoletju in danes smo, vsaj po znanju in proaktivnem delovanju na področju čebelarstva, v svetovnem vrhu.

Čebela je bila včasih bučela

Čebela je bila v staroslovanskem narečnem jeziku vse do 16. stoletja bučêla, ker buči. Gre za onomatopoetsko poimenovanje za bučečo, brenčečo žuželko. V latinskem izrazoslovju je čebela ‘apis’, od koder tudi poimenovanje prehranskih in zdravilnih izdelkov iz čebeljih pridelkov in v sodobnem času tudi storitev (api complex, apimed, apiturizem ipd.). Staro indoevropsko poimenovanje čebele je bhei, kar tvori koren današnjim jezikovnim poimenovanjem po Evropi (bine – nemško, bee – angleško, bech – staroirsko, bini – stara visoka nemščina).

Pitagora bi brez medu živel štirideset let manj

Matica se v svojem življenju pari le enkrat, v naravi, z 12 do 25 troti. V primerjavi s čebelo delavko živi kar 50-krat dlje, v aktivni sezoni zaleže približno 200.000 jajčec, prehranjuje pa se izključno z matičnim mlečkom, kar priča o njegovi biološki vrednosti. Čebele si podajajo informacije s plesom. Tudi o lokaciji paše, ki je lahko oddaljena tudi do 4 km daleč od panja, v izrednih primerih celo več. Čebelje krilo med poletom zaokroži 250 do 300-krat v sekundi in zato lahko čebela leti na krajše razdalje celo s hitrostjo do 40 km/h, običajno pa 24 km/h.

V 21 dneh se iz ličinke in nato bube razvije mlada čebela, ki jo starejše družice najprej za tri tedne ‘zaposlijo’ kot negovalko ličink, nato pa ta počasi napreduje po ‘družbeni lestvici’ do pašne čebele. Največji dnevni donos na paši je lahko tudi do 10 kg medečine na družino. 1 kg medu vam da toliko energije kot 3 kg svežega mesa ali 3 kg rib ali pa petdeset jajc. Med kot super živilo so opevali že v Antiki, Pitagora pa je izjavil: »Če ne bi jedel medu, bi umrl štirideset let prej.«

Na kranjski č’belci svet stoji

S ponosom lahko rečemo, da so slovenski čebelarji lahko vzor svetovnim pridelovalcem medu. »Slovensko čebelarstvo po količini pridelanega medu ni in nikoli ne bo pomemben akter. Je pa lahko za zgled v odnosu do čebele, organiziranosti čebelarjev in nekaterih aktivnosti, kot so: medeni (zdaj slovenski tradicionalni) zajtrk, čebelarski krožki v šolah, apiturizem in čebelarjenje invalidov. V številnih državah v razvoju so pogoji za čebelarjenje veliko boljši kot pri nas, a je čebelarstvo slabo razvito, čebelarji pa slabo organizirani.« je v intervjuju o ogroženosti čebel zaradi sprememb v okolju dejal Dr. Danilo Bevk z Nacionalnega inštituta za biologijo.

Kranjska čebela nabira med

Pridna ‘manekenka’, vredna zlata

Vitki kranjski čebeli zaradi umirjenega sivo-rjavega vzorca na njenem vitkem telesu rečemo tudi kranjska sivka ali kranjica. Je avtohtona čebelja pasma, ki ima posebnosti v izgledu (ima vitko telo, temno rjave obročke zadka in sive dlačice na zadku) ter vedenju (je miroljubna, ne preveč dovzetna za ropanje s strani drugih, predatorskih čebel in zdravstveno zelo odporna). Zgodovinsko izhaja z Gorenjske in je zato pravi slovenski ponos.

Razširjala se je na Balkanskem polotoku, umetno so jo naselili tudi severneje od Slovenije. Trenutno je druga najbolj razširjena čebelja pasma na svetu (za italijansko čebelo) in je v smislu pridelovanja kakovostnega medu – vredna zlata. Ima majhno zimsko porabo hrane, spomladi ima hiter razvoj, usmerja se jo na pašo v gozdu, ima dobro orientacijo, v jesenskem in brez-pašnem obdobju pa zalega izgine že zgodaj. Kranjska čebela je umirjena vrsta, ki je prilagojena življenju na gosto naseljenih območjih.  

Kot smo se učili v šolah, pa je Kranjska čbelica tudi ime drugega slovenskega pesniškega almanaha, ki so ga brali izobraženi in meščani. Prvič je izšla leta 1830, v njej pa so objavljali med drugimi tudi France Prešeren, Matija Čop in Andrej Smole.

Že stoletja se učimo od čebel

Preberite si več kot dvajset zabavnih ljudskih pregovorov o čebelah in medu, mi pa smo za zaključek izbrali tistega, ki nas najbolj spominja na nas, Slovence;
Učimo se pri čebelah: pridnost bogati, pogum krepi, enotnost nas napravi močne.


Sorodni članki

Kulinarično druženje - Teden restavracij

Teden restavracij je v sodelovanju z Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano organiziral kulinarično srečanje v ljubljanskem Pen Klubu. Dogodek, ki se ga je udeležila tudi ministrica za kmetijstvo Mateja Čalušić, je bil posvečen raziskovanju trajnostne gastronomije in promociji lokalnih…

Več...

Čas je za slovenske jagode

Najslajša je tista jagoda, ki je popolnoma dozorela na rastlini, se lesketa, ima neovenelo čašo in mikavno aromo. Najbolje je, da izberete jagode z oznako »izbrana kakovost – Slovenija«, ki so podvržene dodatnim kontrolam.V času sezone jagod jih lahko najdemo…

Več...

4. slovenski dan brez zavržene hrane

24. april že četrto leto zapored zaznamuje dan, posvečen problematiki zavržene hrane. Glavni cilj aktivnosti, ki potekajo na ta dan, je posameznike spodbuditi k zmanjševanju in preprečevanju nastajanja odpadne hrane. Predstavljene so tudi številne možnosti za uporabo živil, ki sicer…

Več...

Zakaj je dobro izbrati slovenske jagode?

Slovenske jagode so prvi sveži sadni dar narave po dolgi zimi. Te aromatične dobrote začnejo krasiti naše vrtove in tržnice že od druge polovice aprila, najprej na Primorskem in v Posavju, nato pa nas razveseljujejo vse do sredine junija, ko…

Več...
Vas zanima naša super hrana in aktualno dogajanje v Sloveniji?
Ostani na tekočem