»Čedalje bolj ozaveščeni Slovenci morajo kupovati čedalje več slovenske zelenjave!«

Katere so glavne prednosti zadružništva, kot ste ga zastavili pri KZ Krka?

Bistveno je, da smo s svojimi pridelovalci vzpostavili odnos, ki temelji na zaupanju. Kmetje lahko računajo na to, da bodo skozi našo zadrugo prodali večje količine svojih izdelkov. Sicer se bodo morali odreči delu svojega zaslužka, vendar nam lahko zaupajo, da bodo dobili denar ob dogovorjenem roku in da bo tudi cena vseeno taka, da jim bo omogočila normalen nadaljnji razvoj. Veste, primerno financiranje kmeta je v bistvu prioriteta naše zadruge – torej plačevanje po ceni, ki mu bo omogočala čim več investicij. Prednost zadrug, kot je naša, je, da nismo vezani na dobiček. Kar se morda na prvo žogo z ekonomskega vidika ne sliši najbolj logično, ampak zadruga je tu predvsem zato, da dela v korist svojih članov, torej kmetov.

Kot pravite: ključno je zaupanje. Kako ste dosegli, da vam dobavitelji zaupajo?

Na področju Dolenjske in Bele krajine imamo dolgo tradicijo, ki govori sama zase. S tem da v naši zadrugi ne združujemo večjega števila manjših pridelovalcev, temveč manjše število večjih. Kot sam rad rečem: ni problem prodati 200 kilogramov paprike, problem je prodati 200 ton paprike, ker te pri taki količini trgovci hitro pohodijo.

In tu nastopi zadruga, da se pogaja v tvojem imenu.

Tako je. In da poskrbi, da boš res dobil svoj denar. Ko sem pred tremi leti prišel na čelo KZ Krka, sem se odločil, da moramo plačilne roke skrajšati za 15 dni. In pristopil je eden večjih pridelovalcev ter mi povedal, da to sploh ni tak problem. Rekel je: »Meni je približno vseeno, ali mi plačate v 60, 70 ali 90 dneh. Samo da mi vse odkupite in plačate, kot smo se dogovorili.« Če kmetu to omogočiš, dobiš njegovo zaupanje. Še enkrat poudarjam, da je ob tem ključno, da mu naše cene še vedno omogočajo investicije. Ker še posebej na področju zelenjave smo pri nas zaostali v razvoju. Če ne bomo hitro marsičesa spremenili, nas bodo povozile proizvodno intenzivne panoge iz Holandije, Španije in južne Evrope. Zadnjih deset let smo žal bolj ali manj prespali.

Kakšne so vaše izkušnje s slovenskimi trgovci? Tudi tu gre na neki način za vprašanje zaupanja, kajne?

Moram povedati, da smo v zadnjih dveh letih z njimi dosegli izjemen napredek v komunikaciji. Prej smo drug drugega predvsem obtoževali. Mi njih za nizko stopnjo samooskrbe v državi, oni nas, da smo neorganizirani in nekvalitetni. Zdaj se veliko bolj konstruktivno pogovarjamo, za kar imajo tudi oni velike zasluge. Skupaj dvigamo nivo kakovosti naših proizvodov. V tem trenutku recimo v zadrugi gojimo zelenjavo med 7 in 8 mesecev na leto, pred tremi leti smo jo gojili 5 do 6 mesecev. To smo dosegli, ker smo investirali v pokrite rastlinjake. Za kar so posredno zaslužni tudi trgovci, saj so naše proizvode odkupili po cenah, ki so to omogočile.

Kateri so po vaših opažanjih ključni potrošniški trendi v zadnjih letih?

Kot najpomembnejšega bi gotovo navedel zdravo prehrano. Čedalje več ljudi je ozaveščenih glede tega in to nas v zadrugi zelo veseli, saj smo se specializirali za zelenjavo iz integrirane pridelave. To med drugim pomeni, da pri pridelavi uporabljamo bistveno manj fitofarmacevtskih sredstev, da gnojimo na podlagi analize tal, da imamo zelo kratko pot od njive do mize, da zelenjavo obiramo v času optimalne zrelosti … In s takimi informacijami skušamo potem potrošnika prepričati, da za našo zelenjavo plača tistih 10 odstotkov več, ki jih je po raziskavah pripravljen plačati za slovensko kakovost. Bi pa izpostavil še eno stvar. V zadnjih nekaj letih je v Sloveniji povprečna poraba zelenjave na prebivalca padla za 15 kilogramov na leto. Evropsko povprečje je 110 kilogramov na prebivalca, pri nas je to zdaj 90 kilogramov.

Kako to?

Ne vem. Statistika nam pove samo, da starejša populacija še vedno uživa več zelenjave kot mlajša. Država bo morala veliko postoriti, da dvigne zavest o tem, kaj pomeni lokalna in sezonsko pridelana zelenjava, s tem pa bo narasla tudi poraba lokalne zelenjave med mladimi.

Kako bi lahko po vašem mnenju pri nas nasploh najučinkoviteje povečali zelenjavno samooskrbo?

Tako, da bi začeli čedalje bolj ozaveščeni Slovenci kupovati čedalje več slovenske zelenjave. Hitre in zelo opazne učinke pa bi dosegli tudi, če bi še bolj odločno kot doslej naslovili vprašanje hrane v javnih zavodih. V oči bode podatek, da se v javnih zavodih na leto še vedno porabi kar osemdeset milijonov evrov za hrano, ki ni slovenskega porekla. Ne rečem, sprememba zakona o naročanju je imela svoj učinek … A nekateri igralci na terenu se bistveno prepočasi odzivajo na spremembo. Marsikje je žal pri izboru še vedno prvi dejavnik cena, ne kakovost.

SI lahko drznemo sanjati o Sloveniji, ki sadje in zelenjavo celo na veliko izvaža? Kaj bi bilo treba spremeniti, da se to zgodi?

Nič ni nemogoče. A za to bi se morali bistveno bolj specializirati. V zadnjih treh letih sem pomagal doseči, da pridelovalci v naši zadrugi namesto 15 v povprečju gojijo po 10 različnih kultur. Moj cilj je, da to številko v naslednjih treh letih spravimo na največ 3. Želim si, da bi naša zadruga kmalu proizvedla recimo 4500 ton zelenjave, ampak samo treh kultur: 1500 ton bučk, 1500 ton kumaric in 1500 ton paprike. Za drugo naj se specializirajo drugi. To je danes edina pot. V tujini je nekaj čisto normalnega, da ima pridelovalec pet hektarjev kumaric in nič drugega. Drugi problem Slovenije je razdrobljenost. Pridelovalci se moramo začeti mnogo bolj povezovati in na trgu nastopati z enotno ponudbo. Ker zdaj smo tako nepovezani, da se med sabo niti ne informiramo – in tako na primer sploh ne vemo, koliko paradižnika je ta trenutek v Sloveniji v pridelavi. In če je ponudbe preveč, to seveda najbolj spretno izkoristijo trgovci z nizkimi cenami.

Krajša predstavitev zadruge na vaši spletni strani se zaključi s stavkom: Proaktivno zaposleni so naša prihodnost. Kaj točno mislite s tem?

Da morajo naši zaposleni ves čas razmišljati kot potrošniki in nam s svojimi predlogi pomagati, da bomo proizvajali tisto, kar si želi trg. Želimo zaposlovati in združevati ljudi, ki s svojimi predlogi in iniciativami ves čas korigirajo strategijo razvoja zadruge. In ki nam tako pomagajo doseči trenutni cilj, ki je postati največji odkupovalec in ponudnik zelenjave v Sloveniji.