Berimo zgodovino o izdelkih, ki jih kupujemo

Na prehranskih izdelkih najdemo veliko informacij, ki nam jih sporočajo najrazličnejše označbe. Te nam pomagajo sprejeti dobre nakupne odločitve in izbrati zdravju koristnejšo hrano, ki je primerna za življenjski slog nas in naših najbližjih. Iz označb lahko “razberemo” zgodovino izdelka, seveda pa je ob tem pomembno, da te informacije tudi razumemo.

Kaj je označba in kaj je njen namen?

Označbe so vse besede, podatki, trgovska imena, blagovne znamke, slike, grafične podobe, označbe kakovosti, simboli in še kaj ‒ skratka vse, kar se nanaša na živilo in je navedeno na embalaži, dokumentu, obvestilu, etiketi, obročku ali vratni etiketi, ki spremlja tako živilo. Označbe nam zagotavljajo, da smo kot potrošniki ustrezno in brez zavajanja obveščeni o tem, kaj kupujemo.  “Osrednji namen živilske zakonodaje, ki ureja in predpisuje  označevanje, je varstvo interesov in pravic potrošnikov. Poleg tega zakonodaja zagotavlja potrošnikom podlago za osveščeno izbiro v zvezi z živili, ki jih uživajo, in omogoča preprečevanje postopkov, ki bi lahko potrošnika zavajali.” pojasnjuje dr. Elizabeta Mičović z Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.

“Označbe na živilih vplivajo na dojemanje potrošnika in so močno orodje za doseganje boljše prodaje. Zato je cilj živilske zakonodaje preprečiti goljufije, zavajanje, ponarejanje živil in vse druge nepoštene prakse,” je razlog za intenzivno posvečanje zakonodajalcev označbam pojasnila dr. Elizabeta Mičović. Poudarila je, da morajo biti informacije na označbah jasne, resnične in nedvoumne. V nobenem pogledu ne smejo zavajati, niti z besedami, slikami niti s simboli, temveč morajo biti verodostojne in v skladu z zakonodajo.

Obvezni podatki na označbi

Zakonodaja kot obvezne podatke na označbi na prehranskem izdelku določa ime živila, seznam sestavin, neto količino, rok uporabe, podatke o shranjevanju, ime in naslov proizvajalca oziroma nosilca živilske dejavnosti, poreklo (za določena živila), hranilno vrednost, prisotnost alergenov, navodila za uporabo, serijo in lot ter za pijače z več kot 1,2 % vol alkohola tudi vsebnost alkohola v % vol.

Na mesnih izdelkih z oznako »Izbrana kakovost – Slovenija« so navedeni tudi rejci.

Ime izdelka je seveda najosnovnejša informacija, ki nam pove, kaj kupujemo. Ime je lahko določeno s predpisom, denimo v primeru pijač, ko je natanko določeno, katera se lahko imenuje sadni sok (100-odstotni sadni delež brez dodanega sladkorja), katera pa nektar (med 25 in 50 % sadja). Na seznamu sestavin morajo biti seveda navedene prav vse, in sicer v padajočem vrstnem redu. Na prvem mestu je torej napisana sestavina, ki je je v izdelku največ, na zadnjem pa tista, ki je je v izdelku najmanj. Označba neto količine nam pove, koliko živila je v pakiranju. Neto količina mora biti označena v litrih ali mililitrih za tekoča živila, za trdna pa v kilogramih ali gramih. Nekoliko več pozornosti se priporoča pri živilih, kot sta vloženo sadje ali vložena zelenjava, kjer mora biti na embalaži označena tudi neto količina ploda.

Označba neto količine nam pove, koliko živila je v pakiranju.

Lahko izdelek še pojem ali ne?

Zelo pomembna označba, pri kateri je morda nekoliko več nejasnosti, je datum minimalne trajnosti ali datum uporabe. Datum minimalne trajnosti živila pomeni datum, do katerega to živilo ohrani svoje značilne lastnosti, kadar je pravilno shranjeno.  Pri živilih, ki so z mikrobiološkega vidika hitro pokvarljiva in so lahko nevarna za zdravje ljudi, se datum minimalne trajnosti zamenja z datumom uporabe. Po tem datumu živilo ni več varno za uživanje. Na izdelkih z rokom uporabe  do treh mesecev je datum uporabe lahko naveden kot dan in mesec. Na izdelkih, ki imajo rok uporabe  od 3 do 18 mesecev, zadostuje navedba meseca in leta, na izdelkih z rokom uporabe, ki je daljši od 18 mesecev, pa navedba leta.

Za živila, ki so hitro mikrobiološko pokvarljiva (denimo jogurt), je obvezna označba “porabiti do”. Za živila, ki niso mikrobiološko pokvarljiva (denimo žitne ploščice), pa imamo označbo “uporabno najmanj do”. Ta označba nam pove, do kdaj bo živilo ob primernem shranjevanju ohranilo svoje značilne lastnosti. Dr. Elizabeta Mičović pojasnjuje: “Pri rokih uporabe živil moramo ločiti dve lastnosti, varnost in kakovost. Ko potečeta roka iz označb ‘datum uporabe’ in ‘porabiti do’, živilo ni več varno za uživanje. Ko poteče rok iz označbe ‘uporabno najmanj do’, pa je žitna ploščica še vedno varna za uživanje, ima pa drugačno kakovost.

Živila, ki so hitro mikrobiološko pokvarljiva, imajo označeno, do kdaj jih je potrebno porabiti.

Pogoji shranjevanja, navodila za uporabo

Za nekatere označbe potrošniki morda menimo, da so obvezne za vsa živila, vendar temu ni tako. Takšen primer so podatki o shranjevanju, ki so obvezni le za živila, pri katerih so pogoji shranjevanja bistveni za uporabnost, varnost oziroma senzorične lastnosti  živila (denimo sladoled). S senzoričnimi lastnostmi živil imamo v mislih  na primer barvo, vonj, okus, aromo in teksturo izdelka. Zelo pomembno je, da natančno preberemo tudi navodila za uporabo, še posebej pri tistih živilih, ki jih brez predhodne priprave ne moremo zaužiti. Z vidika varnosti je še posebej pomembna ustrezna termična obdelava pri ustreznih temperaturah, še posebej za meso.

Tudi označevanje porekla ni obvezno za vsa živila, temveč le za določene vrste mesa. Seveda pa morata biti na živilu navedena ime in naslov proizvajalca ali tistega, ki živilo pakira, in prodajalca, ki morata imeti naslov in sedež v EU. Za živila, uvožena iz držav izven EU, je treba navesti državo, v kateri so živilo proizvedli.

Podatki o shranjevanju so obvezni za živila, pri katerih so pogoji shranjevanja bistveni za uporabnost, varnost oziroma senzorične lastnosti živila.

Eno je sestavina, drugo pa izdelek

»Kot je razvidno, označevanje porekla  ni obvezno za vse izdelke, saj bi bilo zaradi vsebnosti  več različnih sestavin to praktično nemogoče,« pojasnjuje dr. Elizabeta Mičović. Ob tem opozarja, da izdelek in sestavina nista eno in isto, tudi v primeru izdelkov iz ene same sestavine ne.

“Prav to enačenje izdelka in sestavine lahko prinese nemalo zmešnjav. Spomnimo se javnega ogorčenja ob primeru zrezkov iz avstrijskega mesa, ki so jih prodajali kot slovenski proizvod. A to so v resnici tudi bili. V tem primeru je bilo meso sestavina, pakirani zrezki pa izdelek iz ene sestavine. Zato je bilo na izdelku pravilno označeno poreklo mesa kot edine sestavine, pakirane zrezke ‒ izdelek pa je izdelal slovenski predelovalec. Ta je moral meso kupiti, transportirati, razrezati, zapakirati  in distribuirati, ob tem pa ves čas ohranjati hladilno verigo. Iz mesa je moral torej oblikovati izdelek,  kot mora storiti proizvajalec znane čokolade, ki pa jo imamo brez težav vsi za slovenski proizvod, čeprav se večina sestavin zanjo ne pridela v Sloveniji,” je nazorno ponazorila dr. Elizabeta Mičović. Je pa res, da so tehnološki postopki izdelave različnih proizvodov lahko zelo različni po zahtevnosti in vključevanju različnih tehnoloških operacij. Za izdelavo izdelka mlete pražene kave slovenski proizvajalec uporablja več zahtevnih tehnoloških postopkov, vendar je sestavina ena. S tega vidika je mogoče potrošniku bolj sprejemljivo, da gre za slovenski izdelek, čeprav v Sloveniji kavovec ne raste. Pri določenih vrstah mesa, kjer je označba porekla obvezna, je manj možnosti zavajanja, če se proizvajalec odloči za prostovoljno označbo »slovenski izdelek«. V primerih, ko označba porekla ni obvezna in je v izdelku ena sama nepredelana sestavina, pa je verjetnost, da se potrošnik počuti zavedenega, večja. Označbe so namenjene potrošniku in zelo pomembno je, da jih pravilno razume. Živilska zakonodaja temelji na načelu, da preprečuje zavajanje potrošnikov, zato uporabo prostovoljnih označb, ki niso zakonodajno urejene in bi lahko bile dvoumne, odsvetujemo. Če se proizvajalec odloči za njihovo uporabo, pa jih v uradnem nadzoru obravnavamo od primera do primera.

Jasno označeni alergeni

Od leta 2014 je na živilih obvezno označiti tudi alergene in snovi, ki lahko povzročijo preobčutljivost ali alergijske reakcije. Pri tem moramo biti potrošniki posebej pozorni, saj jih nekatera živila lahko vsebujejo le v sledovih. V takšnih primerih alergeni, denimo arašidi, sicer niso sestavina izdelka, recimo mlečne čokolade. Kljub temu pa lahko zaradi tehnološkega procesa izdelave na isti opremi, kjer proizvajajo tudi čokolado z arašidi, ta mlečna čokolada vsebuje ostanke arašidov.

Tudi to mora biti na izdelku jasno označeno med sestavinami, vendar  moramo potrošniki te informacije o alergenih v izdelku prebrati. Da je to kar najlažje, so alergeni označeni z drugačno vrsto pisave (stil pisave, krepka pisava, barva pisave ali ozadja), ki se jasno razlikuje od preostalih navedb.

Alergene je treba na živilih označevati od leta 2014. Med njih sodijo žita, ki vsebujejo gluten (pšenica, rž, ječmen, oves, pira, kamut ali njihove križane vrste), jajca, arašidi, zrnje soje, mleko, mlečni izdelki, oreški (mandlji, lešniki, indijski oreški, ameriški orehi, brazilski oreški, pistacija, makadamija), ribe, raki in mehkužci ter seveda vsi proizvodi, ki so narejeni iz naštetih živil. Med alergeni je treba označiti tudi listno zeleno, gorčično in sezamovo seme, volčji bob ter prisotnost žveplovega dioksida in sulfitov, kadar je njihova koncentracija večja od 10 miligramov na kilogram.

Alergene je treba na živilih označevati od leta 2014.

Za zdravju koristno izbiro

Najnovejša obvezna označba na prehranskih izdelkih je hranilna vrednost, ki je od decembra 2016 obvezna za vsa živila, razen za tista, za katera je zakonsko določena izjema. Kot izpostavlja dr. Elizabeta Mičović, so podatki o energijski vrednosti ter količinah hranil (maščob, nasičenih maščob, ogljikovih hidratov, sladkorjev, beljakovin in soli) ključni za to, da je zagotovljena naša pravica do obveščenosti, s tem pa tudi pravica do izbire živil, ki so primerna za naš življenjski slog in ohranjanje zdravja.

Poleg obveznih označb energijske in hranilne vrednosti lahko podtaki o hranilni vrednosti živila vsebujejo tudi infomacije o vsebnosti enkrat in večkrat nenasičenih maščob, poliolov (sladkorni alkoholi, sicer naravno prisotni v sadju in zelenjavi), škroba, prehranskih vlaknin ter vitaminov in mineralov, ki so prisotni v znatnih količinah.

Energijska vrednost in količine hranil so izražene z merskimi enotami na 100 gramov ali 100 mililitrov, dodatno pa lahko tudi na porcijo ali jedilno enoto. Ta mora biti izbrana tako, da je potrošniku jasno prepoznavna, denimo ‘rezina’ ali ‘skodelica’. Porcija ali jedilna enota mora biti količinsko opredeljena na označbi, navedeno pa mora biti tudi število porcij v pakiranju.

S pomočjo podatkov o hranilni vrednosti živih svojo prehrano lažje prilagodimo svojemu življenjskemu slogu.

Dovoljene izjeme

Obstaja pa tudi nekaj izjem, pri katerih navajanje hranilne vrednosti ni obvezno. To so obrtno proizvedena živila, ki jih proizvajalec v majhnih količinah dobavlja neposredno končnemu potrošniku ali lokalnim drobnoprodajnim podjetjem, ali živila, pridelana na kmetiji. Izjema velja tudi za vsa živila, ki jih proizvajajo mikrodružbe, ki imajo v povprečju do deset zaposlenih oseb v poslovnem letu.

Ker je označevanje hranilne vrednosti obvezno šele od decembra lani, boste v trgovini morda še vedno našli izdelke brez teh podatkov. Poleg zgoraj omenjenih izjem je to dovoljeno za živila,  proizvedena pred začetkom veljavnosti obveznega označevanja hranilne vrednosti, ki lahko ostanejo v prodaji do poteka roka uporabnosti.

Koruzo s sladkorjem ali brez?

Morda bo ob vsem tem kdo zamahnil z roko, češ, saj vendar že vemo, kaj je zdravo in kaj ne, zato ne potrebujemo podatkov o hranilni vrednosti. Solata je zdravju koristna, zamrznjena pica pač malo manj. Vendar se na tabelo s hranilno vrednostjo splača pogledati, kar nazorno prikazuje primer dveh pločevink koruze, ki smo ju našli v eni izmed trgovin. Bili sta iste blagovne znamke, enake neto teže, razlika pa je bila v ceni in energijski vrednosti. Zakaj? Ker je bil eni koruzi dodan sladkor, v drugi pločevinki pa je bila res samo koruza, brez dodatkov.

Berimo zgodovino o izdelkih, ki jih kupujemo
Ocenite stran


Sorodni članki

Znak »izbrana kakovost – Slovenija« na govejem mesu je znak višje kakovosti

Ko govorimo o hrani, je kakovost nedvomno najpomembnejše merilo izbire. Zase in svoje bližnje želimo le kakovostne izdelke in najboljše sestavine. Višjo kakovost in zagotovljeno odličnost vam pri nakupu slovenske govedine zagotavlja znak »izbrana kakovost – Slovenija«. Iskanje najboljšega zato…

Več...

Sušene tepke

Ravnanje naših prednikov je temeljilo na izkušnjah, ki so jih prenašali iz roda v rod. Tudi trpke sadeže hruške tepke so znali uporabiti v prehrani kot tudi pri pripravi žganja. Njihov pomen je prepoznala že Marija Terezija. Do nedavnega so…

Več...

Jabolka - jih res poznamo in cenimo dovolj? Sorte jabolk.

Letak - Zakaj sveže, lokalno jabolko z znakom "izbrana kakovost Slovenija"? [PDF] Ob začetku 2018 je v shemo izbrana kakovost Slovenija vstopil tudi sektor sadja. Slovenska jabolka so prava zakladnica zdravja, iz katerega bi se morali napajati prav vsi. In…

Več...

Z nakupom lokalnega mesa ne delamo usluge le sebi

Na trgovskih policah imamo na voljo goveje in perutninsko meso različnega porekla in različne kakovosti. Da lahko izberemo tudi kakovostno meso preverjeno slovenskega porekla, skrbijo slovenski rejci in mesnopredelovalna industrija z vključitvijo v shemo »Izbrana kakovost«. Zato se vedno prepričajte,…

Več...
Vas zanima naša super hrana in aktualno dogajanje v Sloveniji?
Ostani na tekočem