Belokranjska pogača: darilo Uskokov slovenskemu narodu

Redni obiskovalci belokranjskih turističnih kmetij najbrž dobro veste, da je del tradicionalne belokranjske dobrodošlice tudi slastna in praviloma še topla belokranjska pogača. Leta 2010 je po idrijskih žlikrofih, prekmurski gibanici in ekstra deviškem oljčnem olju Slovenske Istre ta jed postala četrti slovenski proizvod, zaščiten na ravni EU.

Belokranjski pogači je do statusa “zajamčena tradicionalna posebnost” pomagala popolnoma samosvoja receptura. V osnovi je okrogle oblike in visoka nekje od tri do štiri centimetre. Iz pšenične bele moke, mlačne vode in kvasnega nastavka narejena osnova je premazana s stepenim jajcem, posuta s kumino in debelo zrnato soljo, na vrhu pa jo krasi značilna šablona zarez, razporejenih v kvadratke. Po tradiciji se dobrota na mizo prinese še topla, nakar si jo jedci z rokami sproti lomijo po zarezah.

Sol za več popitega vina

Ta priboljšek, ki je po okusu in aromi še najbolj podoben sveže pečenemu belemu kruhu, so k nam po vsej verjetnosti prinesli Uskoki, ko so se v petnajstem in šestnajstem stoletju v begu pred Turki naselili na više ležečih krajih na pobočjih Gorjancev. Kasneje so se posamezniki preselili niže dol v vasi in s sabo prinesli tudi znanje o peki pogače.

Belokranjec je očitno že takrat znal ceniti dobro jed, saj je tradicijo te odlične in nasitne pogače skrbno negoval iz roda v rod.

V zadnjem času je za njen sloves največ naredilo Društvo kmečkih žena iz Metlike. Le-to je bilo tudi pobudnik za pridobitev statusa zajamčene tradicionalne posebnosti. V Beli krajini, kot se za tako žlahtno vinorodno območje spodobi, je bila pogača vedno ponujena ob vinu. “Pogača se je v starih časih pravzaprav vedno spekla, ko se je šlo prodajat vino,” nam je zaupala Mojca Mežnaršič, predsednica Društva kmečkih žena Metlike. “Kruh namreč zelo dobro vpija vino, pa tudi dodatna sol je bila po vrhu potresena zato, da so lahko jedci popili in torej tudi kupili več vina!”

Vsaj 50 od 80 točk

V širši regiji se podobne pogače pečejo tudi z najrazličnejšimi dodatki, recimo z makom, s sezamom, sirom in celo slanino in ocvirki, a to v resnici niso belokranjske pogače, temveč samo pogače.

Da pogače res ustrezajo tako tradiciji kot zahtevam moderne kulinarike, se vsako leto opravi skrbna kontrola. Na izjemno temeljitem ocenjevanju, kjer se ocenjuje prav vse elemente priprave same pogače, izvedejo skrben pregled notranji presojevalci, ki jih imenuje Društvo kmečkih žena Metlika v soglasju z belokranjskimi občinami. Če želijo certificirani proizvajalci certifikat obdržati tudi v naslednji sezoni, morajo od osemdesetih možnih zbrati vsaj petdeset točk.

Do največjega izraza in priznanja pride belokranjska pogača vsak tretji konec tedna v maju. Takrat jo na Vinski vigredi, metliškem tridnevnem prazniku vina in kulinarike, članice Društva kmečkih žena cele tri dni pečejo od jutra do večera.

“Okrogle oblike je pogača zato, ker so jo v starih časih ženske dajale z loparjem v peč,” se nasmehne Mojca Mežnaršič. “Na štedilnikih, ki jih uporabljamo danes, bi najbrž pekli štirioglato. Vsekakor je za tiste, ki hočejo okusiti pravo starodavno belokranjsko pogačo, Metlika pravi naslov. Vse interesente z veseljem tudi naučimo, kako si jo lahko doma pripravijo sami. Recept ni pretežak, nekaj trikov pa vseeno obstaja! Saj veste, kako pravijo: kruha ne naredi moka, ampak roka!”

Pripravite jo v domači kuhinji

Belokranjsko pogačo lahko pripravite tudi v domači kuhinji. Zaupali smo vam tradicionalen recept.