Ajda – skromna brezglutenska prijateljica slovenskega naroda

Ko pomislimo na ajdo, se nam pred očmi naslikajo zlatorjavi žganci, medeno dišeče palačinke in toplina domače kuhinje. A ta drobnozrnata rastlina ni le del kulinarične dediščine – je simbol skromnosti, prilagodljivosti in dolgožive povezanosti z našo zemljo. Slovenci smo z ajdo stkali prav poseben odnos: zraste na revni zemlji, prenese neugodne razmere in nas že stoletja hrani s svojo hranilno bogatostjo. Ajda ostaja pomemben del naše prehranske in kulturne identitete.

Ime izhaja iz staronemške besede Heide (ajd ali pogan), ker naj bi jo v dvanajstem stoletju iz poganskih krajev v Evropo prinesli križarji. Navadno ajdo smo v naše kraje dobili okrog leta 1420, pomembno vlogo pri njenem razmahu pa je odigral tudi baron Žiga Zois, ki je v časih hude lakote med letoma 1812 in 1815 s Češke uvozil neugodnim vremenskim razmeram prilagojeno tatarsko ajdo. Ko so se naši ljudje izseljevali v Ameriko, so s seboj pogosto nesli tudi ajdovo kašo. Z njeno prodajo so v novem okolju prišli do prvega denarja, predvsem od tistih izseljenskih rojakov, ki so v Ameriki koprneli po domači hrani.

Ajda, hrana revnih

“Ajda je pravzaprav napol divja rastlina,” pravi dr. Ivan Kreft, predsednik Mednarodnega združenja za raziskave ajde in soavtor knjige Ajda. “Je rastlina, ki se sama brani in sama zatira plevel. Ugotovljeno je bilo namreč, da izloča naravne herbicide – snovi, ki zatirajo kalitev semen plevelov.” Ko je v starih časih gospoda požela pšenico, je dala njive na razpolago kmetom, da so posejali ajdo, ki jim je nudila izjemen vir hrane, gospodi pa ohranjala zemljo varno pred plevelom do naslednje setve pšenice.

Ajda je tako pri nas dolgo veljala za hrano revnih ljudi. A so bili reveži enkrat za spremembo morda celo na boljšem.

Ajda je izjemno zdravo živilo z zelo uravnoteženo aminokislinsko sestavo beljakovin, ki so počasneje prebavljive kot beljakovine žit ali mesa, s čimer prispevajo k nižanju holesterola v krvi. Ajdove jedi so bogate s flavonoidi (posebej z rutinom) ter drugimi antioksidanti, ki pomembno doprinesejo k ohranjanju našega zdravja in premagovanju utrujenosti. Prav posebej je ajda blagodejna za ohranjanje dobre forme našega krvožilnega sistema.

Za nameček vse ajdove jedi, še posebej ajdova kaša, vsebujejo posebno obliko počasi prebavljivega škroba, imenovanega retrogradiran škrob, ki je za ohranjanje zdravja primernejši kot škrob krompirja ali belega kruha, ki se hitro razgradita in v obliki sladkorja tudi hitro pojavita v krvnem obtoku.

Najboljša je slovenska

Ni pa vseeno, kakšno ajdo uživamo in kje je pridelana. “Najbolj zdrava in najokusnejša je sveže pridelana, sveže zmleta in sveže pripravljena,” pravi dr. Ivan Kreft.

A ne gre samo za okus. “Tista, ki jo k nam uvažajo iz Ukrajine in s Kitajske, je lahko zelo dvomljive kakovosti. Ajdovo kašo namreč pred pakiranjem prepečejo, prežgejo, da bi s tem zakamuflirali njene določene neljube lastnosti. Od daleč uvožena hrana pa je za nameček lahko tudi rentgensko presevana, saj s tem uničijo razne žužke in trose gliv. Žal pa se na ta račun v semenu tvorijo neželeni prosti radikali. Zlasti uvožena ajda lahko vsebuje tudi semena strupenega plevela kristavca.”

Ko kupujemo ajdo, velja torej skrbno preveriti, od kod izvira zrnje. Obstaja pa še en dober razlog, zakaj je kot po navadi tudi v primeru naše večstoletne prijateljice najpametnejša izbira kakovostna, v Sloveniji pridelana hrana. Mednarodne raziskave so pokazale, da ima slovenska ajda več koristnih mineralnih snovi in kakovostnih beljakovin kot ajda iz nekaterih drugih držav. To še posebej velja za temno ajdovo moko.

Žlahtna ‘cojzla’

Še en namig: v zadnjem času se je začela tudi pri nas zopet uveljavljati tatarska ajda, po Žigi Zoisu ljubkovalno poimenovana ‘cojzla’, ki je v času bridke lakote rešila veliko življenj. Zaradi grenkastega okusa se nad njo sicer marsikdo še vedno zmrduje, a prav ta grenkoba je v resnici odraz njene prepojenosti z antioksidanti, ki uživalca dokazano ščitijo pred marsičim, celo pred nastankom raka.