Zaščitena geografska označba
Zaščitena geografska označba (angl. Protected Geographical Indication) je evropska shema kakovosti, ki zajema kmetijske pridelke in živila, ki izvirajo iz določene regije, kraja ali države, le da je povezava med geografskim območjem in končnim proizvodom manj tesna kot pri zaščiteni označbi porekla. Kmetijski pridelek ali živilo ima posebno kakovost, sloves ali druge značilnosti. Vsaj ena od faz proizvodnje (pridelava ali predelava) mora potekati na določenem geografskem območju, surovine pa lahko izvirajo iz drugega območja. Razlika z Zaščiteno označbo porekla je predvsem v tem, koliko surovin mora izvirati iz geografskega območja in kolikšen del proizvodnega postopka mora potekati v določenem geografskem območju.
Raznolikost pokrajine, ki se odraža v raznolikosti pridelkov in živil
Slovenija se ponaša z izjemno raznolikostjo pokrajine. Ta razgibanost predstavlja tudi vir različnih, edinstvenih lastnosti pridelkov in izdelkov, ki jih pridelujemo v danem okolju. Kraška burja, denimo, daje poseben značaj mesninam, ki izvirajo s Krasa – v sušilnici naj bi se zrak večkrat dnevno zamenjal. Biti mora uravnotežen, ravno prav suh, okna na obeh straneh sušilnega obrata pa skrbijo za njegovo popolno uravnavanje.
Raznovrstna vegetacija in svežina zraka v goratih in hribovitih predelih države sta privilegija, ki ju lahko prav tako uživamo skozi številne, tradicionalne slovenske izdelke: sir, druge mlečne izdelke in tudi med. Slovenija stoji na stičišču alpskega, subpanonskega, dinarskega in submediteranskega območja, zaradi česar je rastlinski svet zelo pester. To pa so naravnost idealni pogoji za pridelavo zelo kakovostnega slovenskega medu različnih vrst. Tudi na ravninskem delu države ni bistveno drugače. Na prekmurske pridelke in tamkajšnje jedi vplivajo suhe in ostre zime; glavna dejavnika, da je ptujski lük razvil ostrejši okus od drugih sort čebule, sta verjetno značilno suho podnebje ob dozorevanju in plitva, peščena, s hranili slabše založena tla. Zaščiteni so tudi pridelki ali živila, ki so plod dolgoletnega prenašanja znanja, kot velja denimo na območju Štajerske in Prekmurja, kjer na primer tradicija pridelave pridelave oljnih buč in predelave bučnih semen v bučno olje sega že v 18. stoletje.
Slovenija je mozaik raznolikih pokrajin in geografskih posebnosti, ki se močno odražajo v kakovosti, okusih in načinu pridelovanja živil, saj je tradicija pridelave in predelave brez izjeme povezana z njimi. Stoletja izkušenj narekujejo postopke, ki vodijo do odličnih, kakovostnih in okusnih živil.
Pogoji, ki jih mora kmetijski pridelek ali živilo izpolnjevati, so natančno opredeljeni v specifikacijah.
Kraški pršut
Kraški pršut je na zraku sušena/zorjena mesnina, narejena iz celih svežih stegen prašičev. Zanj je značilen suh postopek soljenja le z grobo morsko soljo. Povprečen čas zorenja je eno leto, v tem času pa se razvijejo značilne senzorične lastnosti, ki se odražajo v manjši vsebnosti vode zaradi večje dehidracije. Ugodne podnebne razmere vplivajo na razgibano dinamiko sušenja in zorenja, kar se odraža v barvi in teksturi mišičnine ter bogato izraženi aromi Kraškega pršuta.
Zgornjesavinjski želodec
Zgornjesavinjski želodec je sušena mesnina, narejena iz kakovostnega svinjskega mesa in slanine. Mesni nadev z dodatkom trde slanine, soli in začimb se polni v naravne ovitke, v preteklosti predvsem v svinjske mehurje ali želodce, po katerih ima izdelek tudi svoje ime. Pri izdelavi Zgornjesavinjskega želodca je poleg mikroklime območja odločilnega pomena tudi mikroklima v prostoru, kjer se želodci sušijo. V preteklosti so Zgornjesavinjski želodec uporabljali zlasti kot obredno jed ob praznikih in porokah.
Štajersko-prekmursko bučno olje
Na Štajerskem in v Prekmurju že od 18. stoletja tradicionalno pridelujejo oljne buče in bučna semena predelujejo v bučno olje. Štajersko-prekmursko bučno olje je visoko kakovostno jedilno nerafi nirano rastlinsko olje, ki je izdelano po tradicionalnem postopku s stiskanjem praženih bučnih semen najboljše kakovosti z uporabo toplote in brez aditivov. Je temno zelene do rdeče barve z značilnim aromatičnim vonjem in okusom ter ugodno maščobnokislinsko sestavo.
Prleška tünka
Zapiski iz leta 1487 dokazujejo, da so v Prlekiji poznali tünko že dolga stoletja. Prleška tünka je sestavljena iz zaseke in svinjskega mesa. Meso se razsoli, suho opeče in prekadi. Zaseka se pripravi iz toplotno obdelane slanine, ki se zmelje, soli in ohladi. Meso in zaseka se izmenično po plasteh zložita v posodo, imenovano tünka, kjer vse skupaj zori vsaj 30 dni.
Kraška panceta
Kraška panceta je suhomesnati izdelek s Krasa značilne pravokotne oblike. Za njeno proizvodnjo se uporablja mesnata slanina prašičev s kožo in brez reber. Natančna odbira mesnate slanine, suh postopek soljenja z morsko soljo in skrbno spremljanje sušenja ji dajejo značilne senzorične lastnosti, nežno teksturo, polnost vonja in sladek neslan okus.
Ptujski lük
Ptujski lük je domače ime za čebulo, ki jo na Ptujskem polju pridelujejo že več kot 200 let. Je srčaste oblike, meso je belo z vijolično rdečim navdihom in močnejšim vijoličastim robom, okus pa je zmerno oster. Odlično se obnese v kuhinji, njegova prednost pa je tudi dolgotrajno skladiščenje. Tradicionalno se prodaja spleten v vence, na katerih je 6 ali 12 enako velikih čebul.
Slovenski med
Slovenski med je med, pridelan na območju celotne Slovenije, značilne zanj pa so visoke kakovostne zahteve, saj vsebuje manj kot 18,6 % vode, vsebnost HMF pa je manjša od 15 mg/kg. Zaradi raznolikosti flore, ki se nahaja v Sloveniji, se odlikuje po svoji izjemni pestrosti, tako po senzoričnih (barva, vonj, okus, aroma) kot mikroskopskih lastnostih. Najpogostejše vrste oziroma tipi Slovenskega medu so akacijev med, lipov med, med oljne ogrščice, kostanjev med, hojev med, smrekov med, cvetlični med in gozdni med.
Kraški zašink
Kraški zašink je tradicionalni suhomesnati izdelek kraške pokrajine, proizveden iz kakovostne svinjske vratovine brez kosti. Ima značilno valjasto obliko, naravni ovitek pa obdaja elastična mrežica. Za proizvodnjo Kraškega zašinka je značilen suh postopek soljenja. Med sušenjem in zorenjem se razvije polna aroma mišičnine in slanine, značilen je rahlo slan okus.
Kranjska klobasa
Kranjska klobasa je eden najprepoznavnejših slovenskih proizvodov doma in v tujini. Je pasterizirana poltrajna mesnina, izdelana iz grobo mletega prašičjega mesa in prašičje slanine (vrat, hrbet, stegno). Nadev za Kranjsko klobaso je začinjen samo s česnom in poprom, napolnjen v tanka prašičja čreva ter zašpiljen z leseno špilo. Klobasa je vroče prekajena in pasterizirana. Uživa se topla po kratkem pogrevanju v vroči vodi, pri čemer pridobi zelo specifično jedilno in visoko gastronomsko kakovost.
Prekmurska šunka
Prekmurska šunka je prekajena in sušena mesnina, pridobljena iz svežega zadnjega stegna prašičev brez kosti. Je prepoznavne hruškaste oblike z rdečerjavo barvo površine kože. Njena posebnost je v tradicionalnem načinu proizvodnje, pri katerem ustrezno ohlajena svinjska stegna natrejo s soljo in začimbami, ta pa potem zorijo do šest mesecev. Izjemnost Prekmurske šunke je v sušenju in dolgotrajnem zorenju v specifičnih pokrajinskih podnebnih razmerah – suhih in ostrih zimah.
Jajca izpod Kamniških planin
Sloves jajc izpod Kamniških planin izvira že s konca 19. stoletja, ko so številne kamniške kmetice s tem dragocenim živilom oskrbovale ljubljanske kuhinje in tržnico. Jajca izpod Kamniških planin imajo gladko lupino, enakomerne debeline po vsej površini in prijeten mat sijaj. Jajčna lupina je čvrsta. Rumenjak je enakomerno, značilno rumeno obarvan. Vsebujejo najmanj 2,5 utežna % skupnih omega-3 maščobnih kislin in dosegajo razmerje med omega-6 in omega-3 maščobnimi kislinami največ 8:1. Vir omega-3 maščobnih kislin predstavlja ustrezno obdelano laneno seme.
Štajerski hmelj
Pridelava hmelja ima v Sloveniji že dolgoletno tradicijo, saj se hmelj za varjenje piva omenja že okrog leta 1160 v urbariju škofjeloškega gospostva. Intenzivneje se je pridelava hmelja začela razvijati po letu 1870. Štajerski hmelj odlikuje fina hmeljska aroma, s pridihom zeliščne, sadne ali cvetlične note. Predstavljajo ga slovenske sorte hmelja, ki so vpisane v slovensko sortno listo.
Štajerski hmelj se v 99 % uporablja v pivovarstvu, pri čemer daje pivu značilno grenkobo in aromo, ki jo dajejo hmeljne grenčice in eterično olje hmelja. Štajerski hmelj je v tujini bolj prepoznaven in cenjen predvsem z angleško različico imena Styrian hops.
Šebreljski želodec*
Šebreljski želodec se že dolga leta izdeluje na Idrijskem in Cerkljanskem. Je trajna klobasa, narejena iz kakovostnega svinjskega mesa in trde slanine v razmerju 75:25 do 80:20. Šebreljski želodec se odlikuje po mesnatosti in po skromnem deležu slanine. Je ploščat, težak od 0,8 do 2 kg, oblika pa je odvisna od polnjenja v mehur, danko ali umetni ovitek. Rezina ima rdečo barvo zorenega mesa in belo barvo slanine ter ima značilen harmoničen vonj in okus, ki ga dopolnjujejo začimbe.
* Proizvod je zaščiten, vendar za njegovo proizvodnjo trenutno ni certificiran noben proizvajalec.
Dejstvo je, da slovenski potrošniki vse bolj prepoznavamo in upoštevamo označbe shem kakovosti na pridelkih in živilih. Slovensko poreklo ter tradicionalni pristop k pridelavi in predelavi nam očitno pomenita veliko. Iz leta v leto namreč kupujemo več izdelkov in živil, ki nosijo certifikate shem kakovosti, kar pomeni, da znamo ceniti kakovostno in domače.
Zaščitena geografska označba in zaščita kmetijskih proizvodov je pomembna zaradi:
- učinkovite zaščite proti zlorabam, posnemanjem in zavajanjem,
- večjega zaupanja potrošnika v zaščitene kmetijske pridelke in živila zaradi dodatnih kontrol, izvirnosti in stalne kakovosti,
- ohranjanja specifičnosti in raznolikosti slovenske kulinarike,
- zanesljivejših informacij, lažje izbire in razlikovanja na trgu glede izvora, slovesa in kakovosti proizvoda,
- močnih konkurenčnih pritiskov tuje industrije,
- ohranjanja in razvoja regij.
Potrošnikom daje zagotovilo, da res kupujejo le tiste, ki so skladni s predvideno specifikacijo in zaradi preseganja okvira zakonodaje tudi bolj kakovostni. Z zaščito se ohranjata specifičnost in raznolikost slovenske kulinarike, obenem pa je večja tudi zaščita proti zlorabam, posnemanju in zavajanju, ki vedno spremljajo dobra prizadevanja proizvajalcev. Z zaščito se zaupanje potrošnikov le povečuje. Z označbami namreč dobimo zanesljivejše informacije o izdelkih, laže izbiramo in razlikujemo med njimi. Potrošniki pri proizvodih, ki so vključeni v sheme kakovosti, nimamo več dvomov o izvoru, slovesu in kakovosti proizvoda.
Prednosti za proizvajalce in za potrošnike
Standardizirani lokalni način pridelave ali predelave živil zagotavlja enotno kakovost pri vseh proizvajalcih, zato je večja in stabilnejša tudi njihova konkurenčnost. Ker proizvajalci izpolnjujejo želje potrošnikov po avtentičnih proizvodih boljše kakovosti, se večata zaupanje in potrošnja ter s tem tudi skupni obseg proizvodnih količin. Potrošnikom se po drugi strani zaradi nadzora kakovosti, ki ga izvaja neodvisni kontrolni organ, zagotavljata stalna kakovost in enotno označevanje (zaščitni znaki, simboli Evropske unije, enotne navedbe), na osnovi katerega lahko izdelek laže ločijo od drugih kmetijskih pridelkov in proizvodov, ki so na voljo v trgovinah.
V Evropski uniji je bila že leta 1992 sprejeta zakonodaja s področja zaščite kmetijskih pridelkov in živil. V Sloveniji smo z Zakonom o kmetijstvu iz leta 2000 sprejeli sheme kakovosti, ki izboljšujejo življenjski standard na območjih zaščite, oblikujejo pridelovalne in predelovalne poti, pomembno vrednotijo znanje in delo pridelovalcev in predelovalcev, ohranjajo in celo povečujejo zaposlenost na območjih zaščite, predvsem pa ohranjajo slovensko kulturno dediščino ter izročilo tradicije.