Izključno lokalna hrana se vrača na slovenske tržnice | Lokalno, Samooskrba | Zgodbe o naši super hrani

Izključno lokalna hrana se vrača na slovenske tržnice

Polne police lokalnih slovenskih dobrot, čile mladenke v narodnih nošah, neutrudni mladi harmonikar in zvedavo brenčanje vedno novih zainteresiranih kupcev – prva Tržnica pri Jurmanu se je že na samem začetku izkazala za na Fužinah toplo sprejet projekt. Učenci novomeškega Centra biotehnike in turizma Grm so prodajali izborno lokalno pridelano zelenjavo, sir, mesnine, moko, kruh, vina, olja in vse drugo, kar običajno gospodinjstvo potrebuje za običajen teden. Za tiste bolj zahtevne pa niso umanjkali niti presežki, kot so, recimo, sveža prepeličja jajca in ekološki liker iz smrekovih vršičkov. »Za splovitev projekta smo si očitno izbrali primerno lokacijo,« je veselo  komentiral Tone Hrovat, vodja Konzorcija biotehniških šol in direktor Centra Grm, »pri Jurmanu ne manjka gostov – in to so nasploh taki precej nobel, glede hrane ozaveščeni gostje, tako da je, kot vidite, naš novi princip trženja pravkar deležen zelo lepe promocije.«

Pri tem novem sistemu trženja, kot so si ga zamislili pri Grmu, gre za korenit in obetaven poskus reforme odnosov v prehranski verigi. »V tej verigi so bili do sedaj trgovci edini, ki so se znali uspešno povezati med sabo,« je dejal gospod Tone. Nova vizija, ki jo je odprla prav Tržnica pri Jurmanu, je sklenila postaviti novo enačbo, od česar naj bi imela največ koristi tako pridelovalec hrane kot kupec. »Kmet in potrošnik si morata pogledati iz oči v oči,« je prepričano pokimal gospod Tone, »vzpostaviti morata radikalno aktivnejši odnos, kot ga imata danes. Nekateri sicer mislijo, da je to v celoti odgovornost kmeta, a je treba v to smer temeljito izobraziti tudi potrošnika, saj ima za odnos enak interes kot pridelovalec. Seveda si mora kmet iskati stranke, ampak tudi potrošnika je treba spodbuditi, da se občasno namesto v supermarket odpravi do lokalnih kmetov, z njimi vzpostavi osebni odnos in si tako najde tiste, ki jim lahko zaupa. No, ker pa se seveda potrošnik po svežo robo ne more vsak dan zapeljati na deželo, bodo v našem sistemu vlogo trgovca prevzele neprofitne zadruge, ki to zaupanja vredno zelo kakovostno lokalno hrano vozijo v urbane centre. Natanko tako smo to organizirali danes tu na Fužinah.«

Ena od prodajalk v narodni noši
Ena od prodajalk v narodni noši

Po mnenju mnogih, ki zgoraj opisani projekt podpirajo, je za trajni uspeh ključna neprofitna narava zadrug. »Če bi projekt vodili gospodarstveniki,« nam je zaupal dr. Jože Podgoršek, varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano in dekan Centra Grm, »bi jih ob velikem zanimanju potrošnikov hitro zasrbeli prsti, da bi dvignili marže. Ker ga bomo vodili neodvisni šolniki, se bomo lahko tej skušnjavi laže uprli. Kar je najboljša možna popotnica, da bo sistem organsko rasel, s čimer bomo ustvarjali nova delovna mesta in obenem krepili položaj malih slovenskih kmetij. Tale pilotni projekt tukaj pred vami na Fužinah je samo uvod v bistveno širši sistem, ki se zdi pravzaprav neizbežen in bo lahko sčasoma lepo konkuriral hipermarketom.«

Zadružniški sistem ponuja v primerjavi z obstoječim tri ključne prednosti. Ker eliminira včasih precej visoke trgovske marže, zagotavlja poštenemu kmetovalcu boljše odkupne, kupcu pa nižje prodajne cene izdelkov. Ob tem pa na tržišče namesto postane solate iz drugih držav hitro in učinkovito dostavlja isto jutro ali v najslabšem primeru prejšnji večer nabrano sadje in zelenjavo. Kot se je izrazil eden od obiskovalcev četrtkove fužinske tržnice, je od tega boljše samo, če si potrošnik zelenjavo tik pred kosilom nabere z lastnega vrta. Tretja ključna prednost je, da ponuja slovenskemu potrošniku izključno visokokakovostno slovensko blago. Organizatorji projekta so nam zatrdili, da ni bilo na celi četrtkovi tržnici niti kilograma tujih proizvodov. S tem da bodo vse naslednje tovrstne zadružne tržnice operirale pod zavezo posebnega certifikata Zaupanja vreden, ki bo kupcu zagotavljal absolutno sledljivost prodajanih lokalnih izdelkov.

Naši sogovorniki se seveda niso slepili, da bodo kar takoj resno ogrozili dobro vkopani sistem hipermarketov. »Bi bil pa skrajni čas,« se je pridušal Tone Hrovat, »da začnemo kot družba razvijati tudi alternativne sisteme, ki bodo veletrgovce silili, da počasi nižajo marže. Pri nas na Konzorciju razmišljamo o marsikateri novi opciji za kakovostne male kmete – razmišljamo o internetni prodaji ali sistemu prodaje od vrat do vrat … Opcij je veliko! Glejte, jaz gledam zadeve takole: seveda, trgovine naj živijo, vendar ne tako oderuško kot zdaj. Dvajset, največ trideset odstotkov marže bi moralo biti vendar ja dovolj. Zato smo danes tukaj ‘zalaufali’ naš alternativni sistem. Če se bo dobro prijelo, ni razloga, da se ne bi dobro prijelo po vsej Sloveniji. In potem se ne bo treba več bati ne potrošniku ne kmetu. In starši bodo svoje otroke brez strahu in z veseljem pošiljali na naše biotehniške šole, ker bodo vedeli, da bodo imeli otroci po diplomi zagotovljene dobre službe.«

Kako bo projekt potekal naprej? Od ponedeljka naprej bo Tržnica pri Jurmanu obratovala vse dni v tednu, razen nedelje, in sicer od devetih do štirih popoldne. Ob sobotah jo nameravajo kmalu razširiti tudi na parkirišče picerije, kjer sčasoma planirajo tudi odprtje veletržnice. Ob tem bo do konca julija podoben projekt zaživel na glavni ljubljanski tržnici pod arkadami, intenzivno pa iščejo primerne prostore tudi po drugih večjih slovenskih mestih. Do konca leta, nam je pomežiknil eden od organizatorjev, naj bi vsaj tri od njih dobila svojo ustreznico Tržnice pri Jurmanu, med njimi pa bo skoraj zagotovo Maribor. Tiste bolj daljnosežne ambicije pa preprosto nimajo meja: na Konzorciju načrtujejo tudi projekt povezovanja svojih diplomantov in trenutnih slušateljev v gospodarski grozd, ki bi lahko združeval celo 3000 do 5000 kmetov. Šlo bi pravzaprav za neke vrste inkubatorski sistem zadrug, ki bi počasi lahko prerastel v resno konkurenco trenutno dominantnim igralcem na trgu.

Sveže pridelana sadje in zelenjava ter domači izdelki
Sveže pridelana sadje in zelenjava ter domači izdelki

Utrip kupcev

In kako so to prvo fazo eksperimenta s korenitim spreminjanjem odnosov v prehranski verigi doživeli obiskovalci tržnice? Nekaj naključnih smo poprosili, naj strnejo vtise. »Hm, cene sicer niso nižje kot v trgovinah,« se je sumničavo namrščila Dragica iz Fužin, a se ji je obličje takoj razjasnilo, »je pa taka lokalno pridelana hrana gotovo boljša kot tista, ki je na voljo v nakupovalnih centrih. Tako da dobiš za isto ceno boljšo robo – to pa je gotovo dobra kupčija.« Še bolj navdušena je bila njena spremljevalka, gospa Danica: »Odprtje take tržnice se mi zdi čudovita reč! Tukaj na Fužinah nas živi veliko upokojencev, in za mnoge od nas sploh ni tako majhen podvig, da pridemo do tistih nekaj glavnih ljubljanskih tržnic. Še posebej poleti. Zato projekt pozdravljam z vsem srcem in upam, da se bo ta koncept kmalu razširil naprej. Pa saj se bo itak moral! V bistvu bi bilo krasno, če bi v vsakem delu Ljubljane pognalo par takih tržnic, da bi si potem konkurirale med sabo.«

Na stojnicah živahni utrip kupcev ni zamrl vse do zaprtja. Po vtisih smo pobarali tudi sivolasega in zagorelega gospoda Ljuba, ki je v rokah ponosno stiskal vrečko s kupljeno solato, porom in kozjim sirom. »Ja, bomo videli, kaj bo ratalo!« je bil sprva nekoliko previden. »Začetek je dober – dobra roba, ne previsoke cene, dobra atmosfera. Jaz bom prav gotovo prišel nazaj, in če me zopet ne bodo razočarali, se bom vračal spet in spet.« Njegov prijatelj, gospod Milan, tudi ni skrival navdušenja: »Super, da so tole odprli – zdaj imamo kar naenkrat več izbire, kajne? Samo iz bloka moraš skočiti, pa imaš krasno domačo hrano. Če to ni fajn! Veste, tukaj po teh blokih nas je več kot dvajset tisoč, mi take tržnice krvavo potrebujemo! Jaz sem zaenkrat kupil moko, stročji fižol, solato in dve kili češenj. Sem si pa za kosilo res hotel privoščiti solato iz paprike, pa jo je žal zmanjkalo. Si morete misliti, zanimanje je tako, da jim takole zjutraj že zmanjkuje stvari! No, ampak bojda že peljejo novo pošiljko paprike, zato bom najbrž kar tule počakal nanjo.«


Sorodni članki

Kako posaditi sadno drevo?

Pomlad je poleg jeseni pravi čas za sajenje, zato lahko svoj vrt ali sadovnjak obogatite s katero izmed avtohtonih sort sadnega drevja. Glede na smernice agronoma Adrijana Černelča smo pripravili nasvete, kako pravilno posaditi sadno drevo. Začne se pri izbiri…

Več...

Na policah trgovin tudi v spomladanskih mesecih najdemo lokalno sadje

Lepota pomladi je v prebujanju narave in razcvetu rastlin, tudi sadnih dreves, na katerih se pasejo čebele in drugi opraševalci. S prvimi sončnimi žarki se tako začne nova sezona pridelave sadja. Še preden dozorijo prvi sadeži letošnje pridelave, lahko v…

Več...

Zmaga: ko poznaš kakovost in poreklo svojega mleka ali mlečnega izdelka

Sprehod med policami trgovin in izbor mleka in mlečnih izdelkov je za potrošnika pravi izziv. Kako veste, da je izdelek kakovosten? Odkar je slovenski mlečni sektor vključen v nacionalno shemo kakovosti živil, imenovano »izbrana kakovost«, je odločitev za potrošnike lažja.…

Več...

Raje kot v smeti pretvorimo v nove jedi

V kuhinji se nam pogosto zgodi, da nam pri pripravi obrokov ostanejo nekatera živila, na primer krompir, testenine, riž, kruh ali zelenjava. Že z malo domišljije jih lahko koristno porabimo za pripravo novih jedi ter tako bistveno zmanjšamo količino zavržkov…

Več...
Vas zanima naša super hrana in aktualno dogajanje v Sloveniji?
Ostani na tekočem