Ekološko vrtnarjenje, permakultura in vsestranske koristi zastirke

Pogovor z Jernejo Jošar, načrtovalko vrtov in avtorico uspešnic na temo ekološkega vrtnarjenja

Bliža se začetek nove vrtičkarske sezone. Kaj nam konkretnega svetujete ob vstopu vanjo?

Ob vstopu v novo sezono je prvi korak za ekološkega vrtičkarja gotovo pozoren pregled semen, ki so mu ostala od prejšnjega leta. Še pomembnejši pa je podroben načrt za vrt, da bodo gredice res celo sezono pokrite z zelenjavo. Mnogi današnji vrtičkarji žal samo nekako napol vedo, kaj je kolobarjenje in kaj so mešani posevki – poleg tega pa je človeški um tak, da se ravno še približno spomni, kaj je bilo lani posajeno na kateri gredici, za par let nazaj pa nima več niti najmanjšega pojma. Zato pravim, da sta svinčnik in papir pri ekološkem vrtnarjenju najpomembnejši orodji!

Med bralci je zelo topel sprejem doživel vaš priročnik Ekološko vrtnarjenje za vsakogar, v katerem razložite, zakaj po vašem zemlje med letom ni treba prekopavati, gnojiti, zalivati in okopavati ter puliti plevela.

Pri permakulturi je to že šestdeset let del osnovne prakse. To sploh ni nič takega. Samo delo si je treba zastaviti malo drugače in plevela preprosto ne bo – pa tudi naša zemlja bo prhka, čeprav je ne okopavamo.

In kako po vašem to dosežemo?

S skrbno izbrano in skrbno položeno zastirko. Ravno zdaj je pravi del leta, da začnemo zastirati svoj vrt. Sama to počnem že zadnjih deset let. In tako zame kot za druge “zastirkarje” je zdaj videti golo zemljo okoli mlade rastline, kot da bi videli golo zevajočo rano. Odkrite zemlje preprosto ne moremo več videti.

Kje si lahko človek priskrbi dovolj kakovostno zastirko?

Ponjo se odpravimo h kakemu ekološkemu kmetu – seno, slama in listi so nam Slovencem vedno dobro služili. Zastirka bo zemljo ščitila pred zunanjimi dejavniki, torej pred vetrom, soncem in padavinami. Omenjeni dejavniki namreč najbolj vplivajo na strukturo tal – prav zaradi tega je naša zemlja sploh zbita! Večina ta problem še vedno rešuje s prekopavanjem, a kaj, ko je s tem kar nekaj dela, za povrh pa še uničujemo vse tiste čudovite mikroorganizme v zemlji! S tem, ko tla prekopavamo, resno škodimo življenjskemu svetu, ki se je tam izoblikoval po naravni poti. In ima zato tudi zelo kompleksno ravnovesje.

Ki ga s prekopavanjem porušimo.

Seveda. Omenjeni mikroorganizmi so za kakovost pridelka ključni, živijo pa v nadstropjih. Zgoraj so tisti, ki potrebujejo svetlobo in kisik, spodaj so tisti, ki ju ne potrebujejo oziroma sta zanje celo pogubna. In ko spomladi marljivo prekopljemo vrt, ta skrbno zasnovani nebotičnik prevrnemo na glavo. A mogoče bi se lahko vprašali, kako to, da na travniku ali v gozdu, kjer nihče nič ne gnoji in prekopava, rastejo takšna mogočna drevesa.

Če strnemo: osnova vsega pametnega dela na vrtu je, da z zastirko pravilno poskrbimo za svoja tla in si s tem prihranimo ogromno dela?

Tako je. Kar hudo mi je pri srcu, ko vidim, kako si mnogi mladi želijo imeti vrt, pa so bili v zvezi s tem od starejših generacij deležni preveč neprijetnih zgledov. Naši starši in stari starši so bili včasih tudi po cel dan na vrtu, zato so mladi dobili vtis, da je vrt eno samo garanje in vsakodnevna skrb, a to sploh ni res! Ljudje, ki se malo izobrazijo o tem, kaj je to permakultura, so šokirani nad tem, kako malo dela vrt v resnici zahteva! Zastirka na koncu koncev tudi preprečuje, da se tla izsušijo, zato je treba vrt mnogo manj zalivati – pravzaprav skoraj nič! V letošnji vročini sem morala recimo samo enkrat napeljati cev nanj, drugače ni bilo potrebe.

Enkrat samkrat?

Da. Dobro, ko so rastlinice še zelo majhne, jih je seveda treba nekaj dni zalivati – takrat so mlade bilke izjemno občutljive … Natanko tako kot dojenčki. Ob vsem omenjenem pa zastirka tudi poskrbi, da nam na vrtu ne bo rastel plevel. Malce pozornejši opazovalec ve, da gola zemlja redkokje dolgo ostane gola, saj na njej hitro začnejo poganjati najrazličnejše reči. To je neke vrste varovalka narave, ki poskrbi, da se tla zaščitijo z rastlinami, ki jim mi pravimo plevel.

Kar je po vaše dejansko malo krivično, saj naj bi bil izraz za plevel izrazito slabšalna beseda. Te bilke pa naj bi imele pogosto nekajkrat več mineralov in vitaminov od bilk, ki jim pravimo “zelenjava”?

Natanko tako. Te oznake so popolnoma arbitrarne in jih ne smemo jemati preveč resno. Nekomu bo neka nedolžna mala marjetica na travniku čudovita popestritev, spet drugemu bo predstavljala pošasten napad na njegovo skrbno negovano angleško trato.

Ampak če je res tako, kot pravite, zakaj potem ne gojimo plevela?

Kajne? Prav nič ne pretiravamo, če rečemo, da populimo in zavržemo marsikaj, kar bi nam lahko še kako koristilo. Je pa res, da niso vsi pleveli užitni, in da moramo pri nekaterih vedeti, kdaj jih je smiselno pobrati.

Ste torej morda razmišljali, da bi bila lahko vaša naslednja knjiga priročnik za gojenje in uživanje plevela?

Ha, ha, morda res.

Napisali ste tudi izčrpno knjigo o balkonskem vrtičkarstvu Moj vrt je lahko balkon. Lahko navržete še nekaj hitrih nasvetov o balkonskem vrtičkarstvu?

Pri tem je ključna velikost loncev in posod. Svojim balkonskim rastlinam vse prepogosto namenimo preplitke lonce, tako da imamo dolgoročne težave, ker je treba rastline zato pogosteje zalivati. Treba je tudi zelo upoštevati samo lego balkona, saj recimo v osmem nadstropju jugozahodne lege čisto vse zelenjadnice pač ne bodo preživele – nasploh opažam, da je pri balkonskem gojenju še vedno malo preveč recimo temu naivnega optimizma. Nekateri dejansko pričakujejo, da si bodo na balkončku v neki garsonjeri pridelali vso zelenjavo za celo sezono. Taka pričakovanja so lahko kar malo kontraproduktivna.

Kako ste prišli do vseh teh svojih smernic za lepše in manj stresno domače kmetovanje?

Tako kot vsi sem začela na začetku. Na voljo je ogromno informacij, pravzaprav preveč – človek se lahko v današnji poplavi principov in nasvetov kar malo zmede in potem ne ve več, kam bi se obrnil. Po mojem mnenju je najbolje, da na daljši rok iz različnih doktrin počrpaš tisto, kar deluje zate in za tvoj način življenja. Sama sem se nekaj časa striktno držala biodinamičnih smernic, vedno sem striktno sejala po luninem koledarju in sem nekajkrat tako dirjala iz službe, da bi še ujela termin, da sem se v tisti naglici in napol histeriji spravila na rob solz. In potem sem se zavedela, da to najbrž verjetno nima nobenega smisla, saj gotovo tudi moje počutje in energija vplivata na počutje mojih rastlin, nemara celo bolj kot trenutna konstelacija planetov ali položaj lune. Pozor, biodinamika je sicer krasna reč in znanstveno dokazano deluje – rastline, pridelane po tej metodi, so bolj odporne in imajo večje plodove – ni pa ta pristop za vsakega. Za tempo današnjega časa se mi zdi zelo primerna permakultura. Eden njenih pionirjev je namreč že davno rekel, da je permakultura pristop za lenuhe – kar je seveda mislil v zelo pozitivnem smislu, ha, ha!


Sorodni članki

Ekološka pridelava

V iskanju boljše hrane vse večji pomen v našem prostoru pridobiva naravna pridelava. Nekateri se posvetijo sestavinam in izvoru živil, drugim prisegajo na večjo raznovrstnost, tretji pa v prehrani izločajo določena živila. Strokovnjaki pa so enotni, da prehrana pomembno vpliva…

Več...

Kako najraje pripravite ozimnico?

Vroče in sušno poletje se je prevesilo v hladno jesen in dnevi so postali krajši od noči. Prišla je sezona obiranja sadja. Kljub nižjim temperaturam pa je še vedno na voljo nekaj vrtnin, kot so zelje, paprika, korenček, cvetača, por, bučke, čebula,…

Več...

Naš super grah

Verjetno bi težko našli vrt, na katerem ne gojijo te res nezahtevne stročnice. Enostavna je za vzgojo in obilno obrodi. Sezona rasti lahko traja vse do začetka zime. Po priljubljenosti med stročnicami se grah verjetno umešča na drugo mesto takoj za fižolom.…

Več...
Vas zanima naša super hrana in aktualno dogajanje v vaši regiji ter v celotni Sloveniji?
Ostani na tekočem