Ekološka kmetija Studen: »Naša roba je živa!«

Na robu glavnega mesta leži kmetija, kjer zajci kradejo radič in srake prežijo na vzkaljeno žito. Tovrstni »obiski« na pridelovalnih poljih naj bi bili po besedah kmetovalca Staneta Studna dober indikator ekološko pridelane zelenjave in žita. Z ekološko pridelavo so na kmetiji Studen začeli že pred osemnajstimi leti, v času, ko je bila ekološka zavest med potrošniki sorazmerno nizka in ko je bilo treba na tržnici pogosto preslišati besedo »lažnivci«.

V Sloveniji je danes več kot 2000 certificiranih ekoloških kmetij, ki imajo pravico do označevanja svojih pridelkov oziroma živil z uradno označbo »ekološko«. Pred osemnajstimi leti je bila ekološka pobuda v začetni fazi. Pri oranju ledine na tedaj novem področju kmetovanja sta sodelovala tudi Stane in Silva Studen, kmetovalca iz ljubljanskega naselja Obrije. Njuna kmetija je leta 1996 dobila ekološko potrdilo, dve leti kasneje pa z zaporedno številko 30 enega prvih ekoloških certifikatov v Sloveniji. Na vprašanje, kako je lahko kupec njihovih pridelkov in izdelkov prepričan, da so zares ekološki, enoglasno odgovarjata, da se preverjanja ne bojita. »Bili smo prvi v Ljubljani, tako rekoč pionirji ekološke pridelave in tega se strogo držimo. Kupec ima možnost vpogleda v našo pridelavo, z nami lahko stopi na njivo in se o neoporečnosti prepriča na lastne oči,« pravita Studnova, ki za prodajo gojita žito in zelenjavo. Ohranjanje statusa ekološke kmetije pomeni vsakoletno obnavljanje certifikatov, k čemur sodi stroga letna kontrola. Studnova certifikat inštituta Kon-cert vsakič podaljšata. Celo več: »Ko so na kmetijskem inštitutu določevali norme za dovoljene vsebnosti posameznih škodljivih snovi, kot je kadmij, jim je bila naša zelenjava merilo za referenčno, tj. nično stanje,« pove gospod Stane.

Kupujejo tudi šole

Kupovanje ekološko pridelane hrane je med slovenskimi potrošniki že dobro razširjeno. Studnova opažata vse večje povpraševanje po ekoloških živilih, med kupci pa je vsako leto več mladih. Večino izdelkov s kmetije prodajajo po sistemu zeleni zabojček, na tržnici, partnersko in doma. Lani so večji delež kisle repe prodali tudi šolam in vrtcem, svoje izdelke pa občasno ponujajo v uveljavljenih ekoloških trgovinah v Ljubljani. Tržnih viškov nimajo. Z največjimi trgovskimi centri imajo na kmetiji mešane izkušnje: »Pred leti smo imeli z enim od velikih trgovcev dober odnos, zdaj pa smo sodelovanje prekinili. Zlasti mlajšim tržnikom je pomembna zgolj nizka cena. Manjka jim občutka za tovrstne koncepte,« ugotavljata Studnova.

Izbira prodajnih kanalov je za ekološko pridelana živila pomembna že z vidika roka uporabnosti. Studnova pri tem ne tvegata in ne prodajata ali donirata svojih živil odjemalcem, ki bi živila shranjevali dlje od treh mesecev. »Naša roba je živa, kar pomeni, da bodo naša žita še vedno skalila, saj jih ne uplinjamo, ampak jih skladiščimo v vrečah v suhem prostoru,« poudarja gospod Stane.

»Dobra vaga«

Gospa Silva je štirinajst let prodajala svojo ekološko zelenjavo na ribjem trgu v Ljubljani in spremljala utrip kupcev. »Na začetku so nas ljudje čudno gledali, saj niso poznali ekološke pridelave. Informacije o ekološkem kmetovanju so bile skope, za te ljudi smo bili lažnivci in goljufivci,« se spominja gospa Silva. Cenila je, ko so kupci pokazali primeren odnos do hrane, sama pa jim je vračala z »dobro vago«. »Pri tehtnici ne smeš biti malenkosten – dober odnos do strank je zlata vreden,« svetuje gaospa Silva, ki je prodajo na tržnici prepustila sinu.

Ekološki gnoj in naravni vsiljivci

Med pogosto zastavljenimi vprašanji novih strank, ki obiščejo kmetijo, so tista o zaščitnih sredstvih in semenih. »Pri gojenju rastlin uporabljamo ekološki gnoj. Za boj proti posameznim škodljivcem uporabljamo posebna zaščitna sredstva, ki so izdelana na rastlinski osnovi. Proti plevelu se borimo mehansko, tako da zemljo periodično obračamo,« odgovarjata Studnova. Glede semen priznavata, da je avtohtonih malo. V primeru, da jima ne uspe prihraniti lastnih semen, jih morata kupiti. Večje količine ekoloških semen največkrat uvozita iz Italije in Avstrije.

Gospod Silvo pravi, da že po vonju spozna, ali je bil, recimo, krompir pridelan ekološko ali ne. Ob tem namigne, da so srake, vrane in zajci dober indikator neoporečne pridelave. »Te ptice razkuženega žita ne zobajo in zajci ne jedo radiča na škropljenih njivah,« se malo pošali gospod Stane, ki vsiljivce občasno preganja na nočnih obhodih s kolesom.

Kolobarjenje in vremenske razmere

Na približno 23 hektarjih obdelovalnih površin v okolici Ljubljane vsako leto zraste več ton krompirja, zelja, repe, koruze, korenja, pese, solate, pšenice, ajde, pire in še kakšna malenkost. Izčrpavanje zemlje je v ekološki pridelavi ključnega pomena, zato Studnova kolobarita po preverjenih poljedelskih metodah. »Kolobarimo na štiri leta. Za vsako leto imamo vnaprej izdelane natančne razpredelnice gojenja zelenjave. Pri tem upoštevamo vzajemne učinke, ki jih imajo različne rastline na kakovost zemlje,« razloži priučena kmetovalka, kot samo sebe imenuje gospa Silva. Kot pravi, je gojenje zelenjave trdo delo, ki traja celo leto in ne dopušča počitka.

Poleg trdega dela se morajo kmetovalci, kot sta Studnova, prilagajati vremenskim spremembam in se spopadati z naravnimi katastrofami. Lanska suša je pregrela prodnata tla, zaradi česar so najbolj trpeli solata, fižol in koruza. Studnovi si med sušo pomagajo z zbiranjem deževnice, saj so vrtine za namakanje na vodovarstvenem območju prej izjema kot pravilo.

Več nadzora

»Kot ekološka kmetija smo podvrženi strogim merilom in vodenju dokumentacije. Pozdravljamo ukrepe, ki preprečujejo zmešnjave, denimo, katera živila so zares domača in katera preprodana. Pomembno je, da se na tem področju izvaja dosleden nadzor, sicer bodo vse deklaracije in označbe zaman,« sklepata Stane in Silva Studen.

Certifikate vseh kmetij oziroma predelovalnih obratov lahko preverimo na spletnem iskalniku certifikatov.